Člani društva Univerza za tretje življenjsko obdobje smo ponosni, da je naša predsednica Nevenka Tomšič v širši skupnosti prepoznana kot ena od tistih občanov, brez katerih življenje v naših krajih ne bi bilo takšno, kakršnega živimo.
Naziv častna občanka si lahko prislužiš le z nesebičnim in srčnim delovanjem v svoji družbeni skupnosti. Razvoj družbe ne bi mogel iti v pravo smer, če ne bi bilo takih ljudi med nami. Za vsakega prostovoljca in aktivista pa je zagotovo zadoščenje in neke vrste poplačilo za vložen trud, če to prepozna okolica ali celo širša javnost.
Zapisala Mirjam D. Fotografije: Marjan K. in Ivanka B.
26. maj 2026, SSD – jevci smo se odpeljali na zaključno ekskurzijo na Štajersko.
Naš cilj je bil najprej kraj Vitanje. Leži v kotlini, ki jo obdajata jugozahodno Pohorje in podaljški Karavank. Področje je znano je že iz obdobja Rimljanov, ko so v bližini »sekali« odličen marmor. Leta 1306 je kraj dobil tržne pravice. Danes pa je najbolj znan po Noordung centru – centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika – Noordunga. Da razširimo in popestrimo naše znanje, smo se podali prav tja. Po prihodu smo presenečeno obstali pred ogromno vesoljsko postajo, ki se je ravnokar spustila v mehko zeleno vitanjsko pokrajino.
Zakaj prav sem? Herman Potočnik Noordung (1892 – 1929), po dedu iz Vitanja, je slovenski raketni inženir, pionir astronavtike, vesoljskih poletov in tehnologij ter častnik AO. Na pobudo našega nekdanjega someščana Dragana Živadinova se je začela uresničevati ideja o vitanjskem Centru. Arhitekti pa so dobili inspiracijo pri prvi geostacionarni vesoljski postaji, oz. njenega naseljivega kolesa, ki ga je zasnoval prav Herman Potočnik. Naš vodeni obisk njene notranjost je le uvod v spoznavanja veličine Noordungove vizije potovanja po vesolju, katera tudi po skoraj stotih letih še ni popolnoma uresničena. Najprej smo si ogledali film, v kateri nas Sunita Williams, ameriška astronavtka slovenskih korenin, popelje v notranjost današnjega vesoljskega plovila s človeško posadko. Obiskali smo spalnico, WC, kopalnico, kuhinjo, telovadnico, laboratorij…Pred nami je brezskrbno, v breztežnostnem položaju »poplesavala« vitka Sunita in nam predstavljala probleme in čare sedanjih astronavtov. Sledil je ogled stalne razstave.Razumevanje vesolja skozi čas so nam omogočili astronomi in znanstveniki (Ptolomej, Kopernik, Galilei…).
Drugi sklop je posvečen H. P.Noordung (vzdevek možna razlaga »ni reda«, iz nem.). V času potovanja po vesolju je iz »nič« napovedal raketni pogon na tekoče gorivo, zlasti zanimiva pa je bivalno kolo z notranjo gravitacijo , ki bi krožila na določeni točki nad Zemljo z enako hitrostjo. Načrtoval je še več takih postaj in prehode med njimi!! Svoje genialne zamisli je objavil v knjigi Problem vožnje po vesolju – Raketni motor l. 1929 (tik pred smrtjo, neozdravljivo bolan). Zavedal se je tudi nevarnosti uporabe nove tehnologije v vojaške namene in svoje zamisli zapisal za MIR. Ta knjiga je bila učbenik (tekst, skice) številnim znanstvenikom .
O vesolju, ki še vedno buri našo domišljijo smo se lahko zamislili tokrat ob številnih fotografijah, ki jih pošiljajo močni teleskopi. Snemanje Zemlje s številnih satelitov, zakaj ? Spremljanje ozračja, spremljanje morskega okolja, spremljanje kopnega, podnebne spremembe, ravnanje v izrednih razmerah in varnost – v dobro Zemlji, človeštvu. Množice satelitov, predstavlja že danes onesnaženje vesolja, zato je prispevek Slovenije še kako pomemben. Plod slovenskih posameznikov in podjetij, torej znanja in razvoja, so slovenski sateliti, ki izstopajo prav po majhnosti, zaradi katere v atmosferi popolnoma zgorijo, ko nehajo delovati, namenjeni pa so razvoju naprednih tehnologij za raziskovanje globokega vesolja.
Živa beseda, številne fotografije in modeli so nam na poljuden način približali vesolje in nas popeljali v neskončnost.
Pot smo nadaljevali proti Žički kartuziji, ki je bila ustanovljena prva v Srednji Evropi. Dolina in z njo cesta sta postajali vse bolj ozki.
Končno smo pristali v dolini sv. Janeza Krstnika, kjer je mejni grof Otokar III ustanovil samostan. Leta 1160 naj bi prispela prva skupina patrov kartuzijanskega reda iz Grenobla. Kartuzijani so oblečeni v belo. Živeli so po strogih pravilih v samoti, tišini, ob skromni prehrani, v razmišljanju in s KNJIGO: prepisi, prevodi in nova besedila..
Ob prihodu nas je sprejela prijazna vodička, ki je upoštevala, da je bilo neznosno vroče. Najprej smo stopili h kamniti mizi s klopcami v senco košatega gabra. Tam nas je z besedo popeljala v daljno preteklost samostana in njegovih prebivalcev. Še vedno lahko vidimo samostanski zeliščni vrt. Z zeliščarstvom je bila povezana tudi lekarniška dejavnost.
Sprehodili smo se do mogočne cerkve, ki je enoladijska in je bila dolga stoletja brez strehe. Za varovanje poslopja je leta 2022 dobila delno fiksno in delno premično streho. V njej so odvijajo poročni obredi.
skriljasta streha – notranjost zaščitena z lesenim stropom – druga polovica strehe na žicah
Če bi celotno streho pokrili s šklami, bi bila tako težka, da bi treba dodatno okrepiti stene in bi cerkev s tem pomembno “pokvarili”.
Menihi so živeli vsak v svoji hiški Tukaj so moli, študirali, se prehranjevali in spali. Posebno hišo je imel prior. Obdajala sta veliki in mali križni hodnik. V kuhinji so pripravljali hrano in jih skozi okence dali menihom (poleti dvakrat , pozimi pa le enkrat na dan), enkrat tedensko pa so se zbrali na skupnem kosilu. Ob petkih so se postili. Hiške niso ohranjene. Po razpustitvi samostana so material ljudje uporabili za obnovo Slovenskih Konjic po velikem požaru. Od starih objektov je ohranjena še pokopališka kapela. Obnovljeno je še obzidje z obrambnima stolpoma.
sivo obarvanih stavb ni več
Goste so sprejemali izven obzidja in tako je nastal Gastuž, najstarejša ohranjena gostilna na Slovenskem (1467). V okolico so kartuzijani prinesli tudi vinograde in danes v »njihovih kleteh« že 4 leta zori penina Zlati Grič. Mi smo še kratko posedeli v Gastužu in se odpeljali proti domu.
Na avtobusu smo zaključili študijsko leto s sladkarijami, ki so nam jih podarili rojstnodnevni slavljenci.
Nasvidenje v jeseni!
Beležila Marija Gaberšnik Fotografije: Branko, Irena, Ivanka, Lidija, Vojko
Ste že doživeli energijo prostora, v katerem 250 dobrovoljnih ljudi pleše na isto koreografijo?
V organizaciji Univerze za tretje življenjsko obdobje iz Ajdovščine, se je v športni dvorani v Dobravljah v petek 29.5.2026 odvil 10. festival srebrnih plesnih skupin. Predstavnice plesno rekreacijske skupine Ta Prave (UTŽO Ilirska Bistrica), smo na festivalu sodelovale že šestič. Festival zadnja tri leta poteka 2x letno.
Sami začetki festivala segajo kakšnih šest ali sedem let nazaj ko to zgodbo o plesu začela gospa Ana Ferjančič iz Rakeka. Prvo je srečanje potekalo na Nanosu in udeleženih je bilo le nekaj plesnih skupin. Število udeležencev iz leta v leto raste in iz Anine želje, da bi nas nekoč nastopilo 100, smo v lanskem letu, ko je bil 8. festival organiziran v Ilirski Bistrici, že presegli mejo 200 nastopajočih.
čakamo na nastop
Letos pa se je prijavilo rekordnih 25 plesnih skupin, s približno 250 – imi nastopajočimi, pretežno iz primorskega konca. Zaradi velikega števila nastopajočih, se je vsaka skupina predstavila z eno triminutno plesno točko.
Plesi so bili raznoliki, paša za oči pa so bila tudi živahna in domiselna oblačila nastopajočih. Dvorana je kar pokala od plesne energije. Vsekakor nam idej za nadaljnja druženja ne bo zmanjkalo.
Na koncu smo vsi nastopajoči zaplesali skupni ples, ter se sprostili ob prijetnem druženju ob hrani in pijači.
klikni na fotografijo, da jo povečaš
Se vidimo še!
Vojka Kovačič, mentorica plesno rekreacijske skupine Ta Prave Fotografije: Ilonka Pipan in Nevenka Tomšič
V maju smo uspešno zaključili študijsko skupino Umetnostna zgodovina ter tako sklenili še eno leto raziskovanja in razumevanja bogate umetniške dediščine. Letošnji program smo vsebinsko začeli in končali v obdobju srednjega veka, ki je s svojo raznolikostjo in simboliko ponudil obilico vsebin za poglobljeno spoznavanje umetnosti.
Na začetku smo se posvetili starokrščanski ter bizantinski umetnosti, ki je pogosto vplivala na ikonografijo in slogovne značilnosti zgodnjekrščanskih del. Sledil je prehod v karolinško in otonsko umetnost, nato pa smo se posvetili romaniki ter študijsko leto zaključili z gotiko – obdobjem mogočnih cerkva, izrazite simbolike in vse večje umetniške razgibanosti. Poznogotska dela, ki smo jih obravnavali, so že nakazovala prehod v nove umetnostne tokove, s katerimi se bomo srečali v prihodnjem letu.
Pri vsakem obdobju smo sistematično pregledali razvoj arhitekture, slikarstva in kiparstva, s posebnim poudarkom na sakralni umetnosti, ki je bila v srednjem veku daleč najpomembnejša in najobsežnejša. Primerjali smo slogovne značilnosti, razpravljali o ikonografiji ter na podlagi zgodovinskih in družbenih okoliščin dobili širši vpogled v razvoj umetnosti skozi celoten srednji vek.
Študijsko leto smo zaokrožili z obiskom stalne zbirke srednjeveške umetnosti v Narodni galeriji. Čeprav je slovenska srednjeveška zapuščina skromnejša v primerjavi z evropsko, nam je ponudila lep zaključek in dragoceno priložnost za utrditev znanja, pridobljenega skozi študijsko leto.
Krka Novo mesto je 16. maja 2026 slušateljem slovenskih Univerz za tretje življenjsko obdobje omogočila brezplačen ogled njihovega podjetja, katerega se je udeležila tudi naša univerza.
Po prisrčnem sprejemu in skupnem fotografiranju smo opravili meritve krvnega tlaka, sladkorja, maščob v krvi in venskega pretoka. Pred predstavitvijo nekaterih Krkinih izdelkov, pa smo skupaj naredili še nekaj gibalnih vaj za sproščanje.
Predstavili so nam njihove pomembne raziskave in razvoj ter nas popeljali skozi, najsodobnejši obrat za proizvodnjo trdnih oblik farmacevtskih izdelkov – tablet in kapsul.
Ob zaključku obiska so nam pripravili raznovrstno in bogato pogostitev.
Tako so nam svojo deklico predstavili zaposleni v Krki:
Krkina deklica z rastočo knjigo
Leta 2019, ob 65-letnici, smo se z odkritjem kipa Krkine deklice z rastočo knjigo, ki smo ga umestili pred obrat trdnih oblik zdravil Notol, pridružili vseslovenskemu projektu Rastoča knjiga. Skulptura akademskega kiparja Jurija Smoleta, s katero smo obogatili proizvodno okolje, je simbol znanja, zavzetosti in predanosti številnih generacij krkašev. Od nekdaj namreč verjamemo, da je vlaganje v znanje ključ do uspeha.
Krkaši smo kot knjiga, ki se ves čas piše in raste. Zato deklici ob pomembnih priložnostih dodajamo nove knjige z mislimi, ki ponazarjajo naš odnos do izobraževanja, dela, inovativnosti in kreativnosti.
Letos mineva 150 let od rojstva našega rojaka Dragotina Ketteja(19.1.1876), ki ga je življenjska pot med drugim vodila tudi v Novo mesto. Kot je zapisal v pismu prijatelju Ivanu Cankarju, je v mestu ob Krki, kjer je dokončal gimnazijo, doživel najlepši leti svojega življenja.
Tudi mi smo obeležili Kettejevo leto in se v popoldanskem času, ne glede na slabo vreme, sprehodili po »Kettejevih sledeh« v mestnem jedru Novega mesta, kjer nanj danes spominjajo številna obeležja: Kettejev vodnjak na Glavnem trgu z verzom iz njegove pesmi Na trgu, doprsni kip Ketteja pred mestno hišo Rotovž na Glavnem trgu, ki je delo slovenskega kiparja Jakoba Savinška, spominska tabla na hiši, v kateri je stanoval, …
Podali smo se tudi v kapiteljsko cerkev, v kateri se je Kette konec leta 1897 nesrečno zaljubil v Angelo Smola. Nedosegljiva Angela je bila Ketteju pesniški ideal. Njena lepota je spodbudila Kettejeve ljubezenske pesmi, cikle sonetov, gazele in druge lirske pesmi. V tistem času je družina Smola živela na Glavnem trgu, zato je tam danes postavljen vodnjak z njegovimi verzi iz pesmi Na trgu, ki jo je namenil Angeli.
Predno smo zapustili mesto smo se v Gostišču na trgu posladkali s sladkim poklonom pesniku, s Kettejevo torto.
Dan je bil deževen. Deževalo je tudi ob odhodu. Pa ni nas motilo, saj smo bili polni novih doživetij, prevzeti nad gostoljubnostjo, prijaznostjo ter strokovnostjo zaposlenih v Krki, kot tudi z vodičema ob spoznavanju Kettejevih spominski obeležij v starem mestnem jedru Novega mesta.
Hvala celotni Krkini ekipi in vodičema TIC Novo mesto za nepozabno preživet dan. Zagotovo se še vrnemo.
Zapisala: Nevenka Tomšič Fotografije: B. Glažar, I. Bratovič, I. Pipan, L. Bobek-Novak, M. Gaberšnik, N. Tomšič
V sredo 13. maja smo, plesno rekreacijska skupina Ta prave, že četrto leto zapored, nastopile v Domu starejših občanov Ilirska Bistrica. Sem se zelo rade vračamo, saj smo vedno sprejete z odprtimi rokami in z veliko topline.
Nastopile smo s šestimi plesi od ča ča ča, cuntry, rumbe, rock and rolla do valčka in polke. Vzdušje se je stopnjevalo, saj so bili proti koncu na vrsti živahnejši plesi.
Pred tako hvaležno publiko je vedno lepo nastopati. Me smo se vsekakor imele lepo in upamo da smo polepšale dan tudi vsem ostalim gledalcem in poslušalcem.
Pridemo še!
Vojka Kovačič, mentorica Foto: Nevenka T., Ilonka P.
Čeprav ni bil nič kaj obetaven majski dan, so se članice skupine K(r)uharije UTŽO ob zaključku študijskega leta 2025/2026 odpravile v Slovensko Istro.
Najprej so se ustavile v Hrastovljah in si ogledale gotsko cerkev sv. Trojice, katere nastanek sega v čas med 12. in 14 stol. in slovi po freskah umetnika Janeza iz Kastva nastalih ob koncu 15.stol. Te vključujejo prizore stvarjenja sveta, izgon Adama in Eve, Kristusov križev pot ter “Mrtvaški ples”, ki ponazarja neizbežnost smrti za vse sloje družbe. Cerkev obdaja taborsko obzidje iz 16. stoletja, ki je služilo obrambi pred turškimi vpadi.
Pot so nadaljevale v vasici Sv. Peter in si ogledale Etnološko zbirko Tonina hiša – srce istrske tradicije. Hiša je značilna kmečka podeželska hiša severozahodnega dela Istre iz 19. stoletja ali prej. V prvem nadstropju kamnite stavbe so bili bivalni prostori s kužino (kuhinjo) in kamaro (sobo). Tu je ohranjeno odprto ostrešje s strešno konstrukcijo iz hrastovega lesa z deli korenin, razstavljeno veliko starega izredno lepega in zanimivega pohištva in ostalih predmetov. Zelo zanimiv je spodnji del hiše, ki je pred obnovo služil poljedelskim, sadjarskim, vinogradniškim in oljarskim dejavnostim, v 19. stoletju pa je bila v njih oljarna. Pri pridobivanju olja so uporabljali: mlin za mletje oljk, stiskalnico za stiskanje zmlete oljčne mase, vreteno za zategovanje vijaka stiskalnice (kot pomožno delovno orodje) in peč s kotlom, v katerem so segrevali vodo. Hiša je bila last premožnejše družine Gorela. Ime je dobila po Antoniji Gorela (1873–1967), ki je bila zadnja lastnica hiše in je v njej živela do leta 1961.
Za kosilo so se ustavile na Turistični kmetiji Tonin v Pučah, ki ponuja avtentično istrsko kulinarično ponudbo in je prepoznavna po ekološkem oljčnem olju, vinih in domačih dobrotah.
Postregli so jim z domačo kulinarično specialiteto-mesom izpod peko. Ni šlo pa brez kozarca dobrega domačega istrskega vina.
Za zaključek popoldneva so se zapeljale še do 2,5 m visokega Krkavškega kamna (menhir) iz 1. stoletja pr. n. št..Kamenz reliefi na obeh straneh prikazuje človeka (ali božanstvo – po nekaterih teorijah boga sonca) z razprtimi rokami in z žarki okoli glave. V vasi danes stoji replika kamna, original pa hrani Pokrajinski muzej Koper.
Pomen in čas nastanka Krkavškega kamna je težko določiti. Morda je nastal v prazgodovini in gre za edini slovenski menhir, morda pa gre za upodobitev perzijskega boga Mitre.
Posebnost kamna je tudi lega: v njegovi bližini je bila rimska cesta in kamen se nahaja blizu rimskega najdišča. Nekateri mu pripisujejo poseben pomen, saj leži na sečišču leg bližnjih cerkva, ki tvorijo pravilni latinski križ, kjer je kamen središče križa. Cerkve naj bi zgradili okoli kamna, da bi uničili njegovo »hudičevo moč«. Nekateri radiestezisti trdijo, da so ob kamnu posebne, dobre energije, kar je morda razlog, da so kamen častili z različnimi obredi.
Bil je res prečudovit dan, poln novih doživetij in spoznanj preteklosti, ki bodo ostala nepozaben spomin na prijetno druženje skupine, ki svoje znanje bogati na univerzi že tretje študijsko leto.
Zapisala: Nevenka Tomšič Fotografije: N. Tomšič, I. Bratovič
Najboljši dan je dan, preživet v dobri družbi ter ob kakšni sproščujoči aktivnosti. Za skupino Pohodništvo je to pohod ali mogoče samo sprehod po naši prelepi naravi, ki se je te dni odela v tisočere zelene odtenke. Za zaključni dan tega šolskega leta smo se odpravile na nekoliko oblačne Sviščake. S klepetom in izmenjevanjem šal (četudi so bile nekatere že z brado) smo mimogrede opravile svojo pohodniško nalogo. V planinskem domu nam je prijazna oskrbnica postregla s priboljški, me pa smo se zahvalile naši vestni mentorici Dori. Četudi se je »šolsko leto« zaključilo, smo sprejele dogovore o naslednjih destinacijah za pohodniške, pa tudi planinske izzive.
Zapisala Irena Štembergar Fotografije: Ada, Irena, Ivanka in Lidija
Skupina SSD je 28. 4. 2026 obiskala vasico Ratečevo Brdo. Bili smo deležni bogatega sprejema pri Jenezinovih. Pogostili so nas z domačimi dobrotami in pijačo. Tudi vodenje po vasi je prevzela Tamara Česnik, po nasvetih tasta Tončka.
Naselje leži na povprečni višini 538 m nv. Do vasi smo se pripeljali z odcepa v Dolnji Bitnji in prečkali železniško progo Postojna – Reka. Vas obdajajo travniki in sadovnjaki. Družina Janezinovih že s trejo generacijo prijazno sprejema stalne in naključne obiskovalce s celega sveta. Nudi odlično hrano, prenočišče in tudi različne aktivnosti. V vasi živi 32 prebivalcev.
Vas je omenjena je že v urbarjih iz 15. stol. Pripadala je gospostvu Prem. Po tedanjih podatkih so sejali pšenico, rž in oves. Zlasti pomembna je bila reja drobnice, ki so jo za razliko od drugih vasi v okolici, obdržali doma tudi v zimskem obdobju. Ležala je na pomembni poti s Pivke, v dolino Velike vuode in naprej. Menjavali so se fevdalni gospodarji, vse do prve svetovne vojne so pripadali Habsburžanom, s kratko prekinitvijo (1809-13) Napoleonu, med obema vojnama pod Italijo; po drugi svetovni vojni pod Jugoslavijo in po osamosvojitvi pod Slovenijo. Kot iz vseh naših krajev, so se prebivalci izseljevali v ZDA, Kanado, Francijo, Italijo…. Prebivalci se delijo na Zguranjce, Dulanjce in Korejce; nosijo priimke: Fabec, Barbo, Šabec Česnik. Najstarejše ime, ki se je omenjeno v urbarjih, je Janezin, ki je danes le hišno ime.
Najtežje trenutke so vaščani doživeli 4. junija 1942, ko so italijanski vojaki prišli na maščevalni pohod po naših vaseh. Požgali so med drugimi tudi Ratečevo Brdo in odgnali prebivalce v internacijo. Po vojni so z združenimi močmi obnavljali svoje domove. Šolo so obiskovali v Zagorju, na Premu in kratek čas v privatni hiši. Danes učenci obiskujejo šolo Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici. Z gostiteljico smo se podali na ogled vasi. Je lepa in skrbno urejena. Ljudje se trudijo tudi za urejenost okolice domov. Stara arhitektura je skrita za novimi fasadami. Le nekaj, predvsem gospodarskih poslopij, je ohranilo kamnito dediščino. Spotoma smo spoznali še hišna imena posameznih domači (Šuštarjovi, Čotovi…). V vasi je 5 lesenih križev, ki so postavljeni na križpotja ali pa v spomin na kak dogodek. Na koncu vasi stoji cerkvica Marije pomočnice. Krasi jo oltar. Prevladuje lesen material z barvanimi in pozlačenimi detajli, ki poudarjajo Marijin lik z detetom. Cerkvica je podružnica župnije Zagorje. Pokopališče imajo na Šilentaboru. Praznik zavetnice praznujejo zadnjo nedeljo v maju ali prvo v juniju. Poseben običaj je tudi na dan sv. Janeza Krstnika, ko obešajo praprot za zaščito živine. Danes se prebivalci preživljajo z gostinstvom, kmečki turizem, vrtnarstvom, pridelovanjem borovnic, vzrejo goveda in delom izven vasi. Ob slovesu nas je čakala tudi kavica.
Hvala gospe Tamari in vsem Jenezinovim za skrbno pripravljen obisk naše skupine v eni najmanjših vasi naše občine.
Beležila: M. Gaberšnik, mentorica Fotografije: Lidija Bobek Novak
