Hitro se zavrtijo meseci, hitro se vrtijo leta, predvsem študijska leta. Tudi naše druženje pri učenju nemščine vsakokrat hitro mine, saj se veliko smejemo, klepetamo in napenjamo možgane, da poiščejo zakopane ali pozabljene besede, izraze, fraze in pravila.
Naš mentor Edi Polh je vesten in delaven in le malokdaj preskočimo torkovo druženje, zato smo med prvimi, ki končamo svoj 50 urni cikel učenja in druženja.
Vesten in delaven pa si v vseh okoliščinah ali pa nisi nikjer in ravno zato ne gremo na končni izlet, kot smo pričakovali. Edi je v službi na polno angažiran in okupiran. Zato smo željeni in planirani izlet premaknili na začetek naslednjega šolskega leta, če se bo izšlo.
Obljubili smo si, da se v vsekam primeru naslednje leto znova vpišemo k nemščini. Obstaja namreč možnost, da smo tako duhoviti in zabavni ravno zato, ker naši možgančki telovadijo tudi po nemško.
Člani društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica smo se 12. marca 2026 zbrali na Zboru članov, na katerem smo najprej pregledali delo in poslovanje v koledarskem letu 2025.
V letu 2025 je bilo v društvu 175 članic in 28 članov. Povprečna starost članov univerze je 67,22 let. Študijske skupine obiskuje kar 68 članov (29%) s srednjo izobrazbo in 103 (51%) s šesto in sedmo stopnjo izobrazbe. Število članov se je v letu 2025 v primerjavi z letom 2024 zmanjšalo za 10 članov. Univerzo je zapustilo 28 članov, na novo se jih je vpisalo 18.
Uspešno in stabilno so delovale vse organizirane skupine, do sedaj je vključenih 356 slušateljev, realizirali smo 2 občna zbora, ob občinskem prazniku smo dobili priznanje za 30 letno delovanje, izpeljali smo festival srebrnih plesalcev, ob jubilejnem letu izdali zbornik in organizirali prireditev, na kateri smo zbornik tudi predstavili in izrekli ter dali priznanja mnogim, ki so soustvarjali našo vizijo.
V drugem delu občnega zbora smo sprejeli načrte za delo in poslovanje v letu 2026. Načrtujemo vpis v vse skupine, ki so aktivne v tem šolskem letu in dodali bomo še nekaj novih: oblikovanje gline, likovno ustvarjanje, z vlakom po kulturo v zgodovinska mesta in še kaj. Skupaj načrtujemo 27 študijskih skupin. Za to koledarsko leto načrtujemo raziskovalni projekt »Tone Kralj na ilirskobistriškem«. Kot rezultat svojega dela bomo izdali publikacijo, poleg tega pa še nov digitalni vodnik, ki bo med sabo povezal te Kraljeve sledi. Še v tem šolskem letu bomo tudi organizirali sprehod po bistriških biserih in ob tem obnovili znanje uporabe aplikacije Actionbound na svojih telefonih.
Predsednica je vse prisotne pozvala, da v teh nekaj mesecih do konca študijskega leta povedo, s katero dejavnostjo bi se želeli ukvarjati, pa je še nimamo organizirane. Predlogi in ideje bodo našo skupnost naredili še bolj zanimivo in plodno.
S prisotnimi člani smo začeli pogovor o tem, kako rešiti izziv skupin z omejenim številom vpisanih. Po eni strani lahko rečemo: tisi, ki so že leta redni in zvesti člani skupine imajo prednost pri vpisu, po drugi strani: tisti, ki še niso bili člani skupine imajo prednost. Ko je število članov omejeno (na primer s številom sedežev na avtobusu), se bo upravni odbor, skupaj z mentorji skupin z omejenim številom vpisanih odločil za določene smernice. Doslej smo rekli: tisti, ki so prisotni na vpisu imajo prednost, vendar očitno s tem niso vsi člani zadovoljni.
Srečanje smo popestrili z nastopom plesalk, ki se v okviru društva zbirajo pod imenom »Ta prave« in z dvema skladbama naše najmlajše članice Marije Prosen Ujčič in njenim bratom Mihaelom.
Po končanem zboru članov smo se ob prigrizku še nekaj časa družili in poklepetali, vsi ki so želeli pa so se lahko prijavili na majski izlet v Novo mesto.
Celotno poročilo za leto 2025 in program za letošnje leto lahko preberete na spodnjih povezavah.
Skupina SSD je ob obletnici Cankarjevega rojstva obiskala Vrhniko in se v spremstvu dveh vodičev odpravila po Cankarjevi poti. Sprehod smo pričeli in končali pri spomeniku našega največjega pisatelja. Tako, kot je nekoč sam želel, ga je kipar Ivan Jurkovič upodobil v sedečem, zamišljenem položaju. Postavili so ga komaj 12 let po Cankarjevi smrti.
Spustili smo se na breg Ljubljanice, zelenico pod mostom, pisateljevi Enajsti šoli, kjer so mnogi vrhniški otroci pridobivali prva znanja in življenjske izkušnje. Obstali smo tudi pred vrhniško sodnijo, ki je ena najstarejših stavb v mestu. V njenem sklopu so bili zapori, v katerih je bil tudi Cankar. Po poti smo obnavljali življenjske dogodke pisatelja in njegove družine. Ko je bil star komaj tri leta, jim je pogorela hiša. Kasneje so stanovali v različnih hišah, celo hlevu. Danes je Cankarjeva rojstna hiša obnovljena in v njej so razstavljeni predmeti bivanjske kulture časa na prehodu stoletij, pisateljeva posmrtna maska, fotografije in prvotiski.
Klanec nas je pripeljal do »bele golobice, bele neveste« [1], to je do cerkve Svete trojice. Sede na klopci »Cankarjevi brki« smo z zanimanjem poslušali o pisateljevih ljubeznih.
Na Vasi, št. 8 je bilo zadnje bivališče Cankarjeve družine. Tu sta v dveh zaporednih dneh umrli Cankarjeva mati in babica.
[1] Pisateljev citat »Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima.«
Tretjega marca nas je obiskal someščan Andrej Valenčič in nas odpeljal v neznano vzhodno Turčijo.
To ni bil navaden potopis. Deželo smo začeli spoznavati z vzponom na najvišjo goro Turčije Ararat, ki je visoka 5137 m. Gora je ne le simbol Turčije, Armenci jo imajo za svojo sveto goro. Ararat je vulkanska gora, ki je prekrita z ledenikom. Vodniki so večinoma Kurdi. Pomagajo jim močni konjiči. Lahko si predstavljamo, da je za osvajanje te mogočne gore potrebno imeti dobro fizično kondicijo. Pravi vzpon se prične na višini 2200 m. Po Andrejevi pripovedi poteka počasi. Organizem se mora privajati na vedno bolj redek zrak. Dnevno gorniki hodijo 4 do 5 ur. Vsako uro sledi počitek. Nižji predeli so še travnati, sledijo redki grmiči in končno kamen, kamen vseh barv in odtenkov. Ob poti srečaš lahko kuščarja ali celo želvo. Na višini 3200 m je za gornike prvi bazni tabor. Sledi počitek in imenitna pogostitev! Ob 1h zadnji del poti. Počasi, z derezami, po ledeniku. Močan veter. Dani se, mogočni stožec vabi in daje pogum. Nepopisno veselje – po šestih urah NA VRHU! Andrej še danes podoživlja ta trenutek. Čudoviti razgledi. Foto s slovensko zastavo. Skupina se vrača na izhodišče.
Ararat, SilvoArarat, SilvoArarat, Silvo
Po poti srečujejo črede koz. Pogled proti vrhu nakazuje spremembo vremena, ki bi preprečila poznejšo osvojitev. Spotoma so si ogledali največje kratersko jezero Nemrut (globina 175 m). Nastalo je v delu kaldere, kotanji vulkanskega podora. V bližini Dogubajazita se dviga palača Ishak paše. Stoji na visoki ploščadi z razgledom na okolico, kjer je potekala svilna cesta. Gradili so jo armenski in gruzijski obrtniki, zato se v arhitekturi prepletajo različni stili sosednjih narodov.
AraratAraratNemrut Krateri
Če si v Vzhodni Turčiji, moraš obiskati največje turško jezero in mesto Van. Jezero je vulkanskega izvora, vodo dobiva iz voda, ki pritečejo z okoliških gora. V njem so raztopljeni številni minerali, zato ga imenujejo sodavo jezero. Zanimivo je, da v takih pogojih živi le ena vrsta rib. Na jezeru je nekaj otočkov. Največji je Akdamar, na njem pa armenska bazilika iz rdečkastega kamna. Obiskali so tudi trdnjavo Van kalesi. Srečali so enkratne bele muce,ki imajo eno oko modro, drugo pa jantarjeve barve. Ljubitelji teh lepotic skrbijo, da ne bi izumrle.
Ararat, SilvoAkdamar Adası Ermeni Kilisesiİshak Paşa Sarayı
Naši gorniki so se sprehajali po mestnih ulicah, se ustavljali pred delavnicami številnih obrtnikov, opazovali živahno življenje na tržnicah, uživali v okusni hrani in se polni vtisov vrnili na svoje domove.
Andrej je vtise z besedami in foto utrinki delil tudi z nami. Hvala mu!
Beležila: M. Gaberšnik Fotografije iz zasebnega arhiva Andreja Valenčiča
Gorski kotar je gorato področje, ki ga zaradi gozdov in ugodne klime imenujejo kar zelena oaza, in je približno umeščen v trikotniku med južno slovensko mejo (pod Kočevjem jo naravno ustvarjata dolini dveh rek, Čabranke in Kolpe) ter Karlovcem in Reko. In zakaj omenjam prav Gorski kotar? Bogato kulturno dediščino in zgodovinsko izročilo tega območja že dolgo raziskuje in ohranja dr. Karmen Delač – Petkovič, imenujejo jo tudi varuhinja dediščine Gorskega kotarja, je raziskovalka, višja knjižničarka, novinarka, pisateljica, dobitnica mnogih nagrad, ki je tretjo februarsko sredo obiskala našo skupino kulturna klepetalnica. Njena dela razkrivajo zgodovinsko preteklost krajev, povezanost ljudi na obeh straneh meje, zgodbe plemiških rodbin, etnografske posebnosti, opisuje izumrle poklice (pokučarci, motritelji), ohranja spomin na znamenite kotarske osebnosti. Eno izmed takih del je biografija književnika (slikarja, prevajalca, zunanjega sodelavca SAZU) Ivana Brajdića, objavljena v hrvaškem in slovenskem jeziku. Za svoj opus prevedenih del sodobnejših slovenskih piscev v hrvaščino je bil nagrajen z Župančičevo listino, ki jo SAZU podeljuje najboljšim tujim prevajalcem. … Prav posebej ji je pri srcu vasica Kuti, na katero jo vežejo srečni spomini na njeno zgodnje otroštvo. In prav tu se nahaja najmanjša hrvaška knjižnica in čitalnica. Leta 1936 je šestnajst vaščanov prostovoljno renoviralo stavbo in jo namenilo zbiranju, ohranjanju in širjenju pisane besede – v njej so zbrali čez 9000 knjig, vaščanov pa je bilo samo 30. Neverjeten podvig! Še danes se v njej odvijajo razni kulturni dogodki, realizirajo projekti; množično jo obiskujejo otroci s svojimi pedagogi; postala pa je tudi navdih za slikanico Srečna hišica. Avtorica dr. Karmen Delač – Petković je zanjo dobila nagrado za najboljšo hrvaško slikanico (leta 2013/2014); prevedena je tudi v angleški jezik. Nadvse zanimiva je zbirka devetnajstih črtic Srečne ljubezni (eno izmed njih nam je gostja tudi prebrala). To so v bistvu pripovedi o nesrečnih, neuresničenih in namišljenih ljubeznih, kar bralcu nakaže že naslovnica z motivom lesenih vrat poljskega WC-ja in izrezanim srcem. Popoln nesmisel? Ko začneš prebirati črtice, ugotoviš, da se nobena od ljubezni res ne more uresničiti, ker jo ubijajo različne prepreke od ljubosumja, izkoriščanja, zamolčane preteklosti, posesivnosti, nasilja, trpinčenja, bolezni … Zavajajoč naslov, ki te toliko bolj pritegne k branju poleg prvoosebnega pisanja, ko ima bralec občutek, da se mu oseba izpoveduje in zato pušča v njem globlji odtis prebranega. Skratka: to je knjiga, ki te povleče k branju; še dolgo razmišljaš o pisani paleti usod vsakega posameznika, o zapletih in presenetljivih razpletih nevsakdanjih zgodb; knjiga, ki je ne pozabiš. Za to knjigo je avtorica dobila drugo nagrado gorančica, najboljše literarno delo, povezano z Gorskim kotarjem. Da bi spoznali vse dejavnosti in objave naše gostje, bi potrebovali veliko več časa. Čaka jo še veliko novih načrtov, kajti pripravlja zbirko bajk za otroke Gorske bajke, zbirko biografij o znamenitih Goranih, znanstveno delo o sakralni zapuščini brodomoravskega kraja, ilustrirani prikaz etnološke zapuščine Kuharica, manj govori, zbirko zgodb o življenju starejših ljudi …
Na koncu srečanja smo uživali v njenem branju dveh še neobjavljenih zgodb, ob katerih smo se od srca nasmejali, kajti avtorica med všečnim načinom pisanja nikoli ne pozabi na domiselnost in nalezljiv humor. Naši obiskovalki se zahvaljujemo za njen obisk, za predstavitev njenega bogatega dela. Želimo ji še veliko ustvarjalnosti in uspešno zaključenih projektov. In če povzamem mnenje navdušenih članic: Tako empatičnega, prijetnega, duhovitega … gosta še nismo imeli v naši sredini.
N. L. Ujčič, mentorica kulturne klepetalnice, UTŽO Il. Bistrica fotografije: Ivanka B. in Nevenka T.
Ime naj bi vas dobila po živahni ptičici pliski. Domači pastirčki so jo primerjali s svojimi ovčicam in tudi njim nadeli enako ime. Sledilo je še poimenovanje vasi. Tudi vaščani nosijo ptičje priimke: Vrabec, Čuk, Kos, Petelin, Žerjal, nekoč celo Orel
S tem uvodom je naša vodička Laura Fornazarič začela predstavljati naselje, ki smo ga obiskali v začetku februarja. Sicer leži na Krasu, na nadmorski višini 278 m. Ima 100 hiš in 200 prebivalcev Pliskovljanov. Najprej smo obiskali Hostel Kras, ki deluje v prenovljeni Slamičevi domačiji, ki je zaščitena kot kulturni spomenik. Umeščena je v veliko ograjeno dvorišče, borjač. V njem je gospa Laura zaposlena. V hostlu ponujajo 35 ležišč v bivalnem delu in bivšem skednju. Na voljo so skupne kopalnice, kuhinja in dnevni prostor. Domačija je ohranila značilnosti kraškega stavbarstva: gank, ki je pripet na osončeno stran hiše in gleda na dvorišče, dozidano spahnjenico za ognjišče, svinjak, latnik za senco.
Sledil je sprehod po vasi. Ob posameznih domačijah smo spoznali še druge elemente stavbarstva: polkrožne in pravokotne kamnite vhode v dvorišča – kolone z odrsalniki, kamnite jerte okrog oken , ki so najbolj prepoznaven kamnoseški izdelek na Krasu. Hiše se naslanjajo druga na drugo. Tako so prihranili zidanje enega zida. Obrnjene so na sončno stran, ki gleda na dvorišče. So enonadstropne, včasih imajo še nizko podstrešje, ki je služilo za shrambo ali sušenje mesnin. Hrbti so obrnjeni proti severu ali vzhodu in ščitijo hišo pred burjo. Posamezni deli vasi so gručasti – zaščita pred burjo, vmes so klanci, ulice – gase, križade ali placi, kjer so sosedje reševali skupne zadeve.
V vasi so imeli v preteklosti gostilno, pred katero raste murva, ki je ostanek nekdanjega svilogojstva. Zaprta je tudi vaška trgovina. Tudi šola je zaprla svoje duri.
Na najvišji točki Pliskovice stoji romansko-baročna župnijska cerkev sv. Tomaža. Znamenitost Pliskovice je tudi vaški vodnjak, ki so ga zgradili sredi vasi leta 1892. Globok je 12 m. V času pomanjkanja vode so ga zaklenili. Ključ je imel župan in delil vodo posameznim družinam. Leta 2011 so ga temeljito obnovili. Zastali smo tudi pri spomeniku NOB, ki je posvečen padlim žrtvam za svobodo. Danes je Pliskovica znana po odličnem teranu, ki ga pridelujejo iz rdeče vrste refoška. Vinsko trto so začeli vzgajati po letu 1900, in sicer v obliki latnikov, ki trti omogočajo zračnost in osončenost. Rdeča zemlja in prehodno sredozemsko podnebje z alpskimi vplivi so naravne danosti za dober pridelek. Med rednimi nagrajenci na dnevih terana so tudi pridelovalci iz Pliskovice. Pa še to: Latnik evropskega prijateljstva v Pliskovici je postavljen leta 2004 ob širitvi Evropske unije, ki povezuje trte iz vseh takratnih članic EU in simbolizira prijateljstvo ter preseganje meja.
Poseben pomnik imajo tudi kraški voli, ki so bili najmočnejši človekovi pomočnik pri obdelavi zemlje. Postavil ga je vaški kamnosek Jernej Bortolato. Našo ekskurzijo smo zaključili z ogledom njegove galerije, v kateri smo občudovali umetnine iz kamna. Žal je bil odsoten in nismo mogli obiskati njegove delavnice, le galerijo. Pri vhodnih vratih smo opazili obešeno drenovo metlo in izvedeli, da so s takimi metlam Pliskovljani pometali celo pod ograjami in zato so jih sosedje zbadali s smetlarji
Začeli smo v hostlu in zaključili prav tam, ob kavici, vročem čaju in ali nazdravili s kozarcem zdravega… Gospa Laura nas je povabila na pohod Od kala do kala in Pohod po Pliskini poti. Zahvalili smo se ji. ker se je maksimalno potrudila, da spoznamo vas in odnesemo domov čim več in najboljše vtise.
Zabeležila: M. Gaberšnik Fotografije so prispevali: Branko G., Ivanka B., Irena Š., Lidija B.N.
Pust hrust mastnih ust je že pred vrati in tudi v kuhinji skupine K(r)uharije UTŽO je v predpustnem času zadišalo po starih domačih pustnih jedeh.
Kraljica tokratne obložene mize je bila ocvirkova potica. Kuhale pa smo tudi ječmen s suhimi rebrci, cvrle krofe ter jogurtove miške.
Običajno se klasična sladka potica peče za božične in velikonočne praznike, v pustnem času pa je poleg obilice drugih pustnih dobrot – krvavic in klobas, kislega zelje in repe zabeljene z ocvirki, matevža, ječmena s suhimi svinjskimi rebrci in kuhane svinjske glave ali rilca, pa tudi krofov, flancat in mišk – na mizi tudi ocvirkova potica: slana potica, ki ji ponekod pravijo tudi ocvirkovka ali špehovka, katere posebnost pa je njen nadev. Namesto z orehi in lešniki je ta nadevana z ocvirki. Kot se za uvod v pustno mastno obilje spodobi, je ocvirkov nadev kot nalašč za potico tega obdobja. Ocvirkova oziroma špehova potica je starejša pustna jed, kot so krofi.
Tudi pustna miza naše skupine se je šibila pod pripravljenimi dobrotami, saj tradicija veleva, da mora biti karnevalska hrana mastna, ocvrta in posuta s sladkorjem. To so upoštevale tudi udeleženke skupine in za obed poleg ocvirkove potice pripravile tudi okusen in slasten ječmen s suhimi svinjskimi rebrci in panceto. Ni pa manjkalo niti najbolj priljubljenih sladkih pustnih dobrot, zlatorjavih, rahlih in dišečih krofov in mišk.
jećmenocvirkovkakrofimiške
Ob branju našega prispevka, se vam verjetno že cedijo sline, tako kot so se tudi našim dekletom, saj je med pokušino v trenutku zmanjkalo vseh pripravljenih zares okusnih in slastnih jedi.
Še je čas, da tudi vi v pustnem obdobju pripravite jedi po njihovih priloženih preverjenih receptih, ki vam bodo zagotovo tudi uspele.
Pa pohitite in ne zamudite pustnega veselja in dobre hrane, saj pustnemu torku sledi pepelnična sreda, dan postenja in omejevanja hrane!
Z Mirjam Čendak smo obiskali špansko pokrajino Andaluzijo. Leži na JV Španije, ima razgibano površje, reko Guadalquavir, obale Sredozemskega morja in Atlantika. Naš potep je Mirjam začela z glasbo in plesom flamenka, ki ga je UNESCOproglasil za mojstrovino svetovne dediščine. Andaluzija je najdlje ostala pod mavrsko oblastjo. Z zmago kraljice Isabele in kralja Ferdinanda se je leta 1492 končala z rekonkvisto (izgon Mavrov). Mavre so Evropejci imenovali vse muslimanske zavojevalce (l. 711) in priseljence iz severne Afrike. Njihova 700 let trajajoča prisotnost je vplivala na specifično zlitje španske in mavrske civilizacije, kulture in arhitekture, kar smo spoznali na predavanju.
Prva postaja, GRANADA: hrani mojstrovino islamske umetnosti Alhambro, ki jo je dala zgraditi dinastija Nasridov. Je več kot palača. Opisali bi jo lahko kot mesto znotraj mesta Granade.
V zavetju obsežnega zidovja so vrtovi, paviljoni, poslopja palače, Alcazaba (oziroma trdnjava) in celo majhna medina, kar v arabščini pomeni mesto. Dopolnjujejo jo Generalife (poletna palača) in vrtovi, ki so imenitno obnovljeni in vzdrževani. Karel V. je del podrl in dal zgraditi kraljevo palača, ki se nadaljuje s krožnim dvoriščem. Na ostankih mošeje so sezidali mogočno stolnico in kraljevo kapelo, v kateri sta pokopana katoliška monarha. Ne glede na vse posege nam nudi pogled v muslimansko umetnost zadnjih mavrskih vladarjev na španskih tleh. Alhambra, Generalife – UNESCO!.
Naslednje mesto, ki smo ga ob slikah in besedah obiskali, je bila MALAGA. Je pristaniško mesto, mesto plaž, živahno, z modernim utripom. Kulturna dediščina: Alcazaba, mavrska trdnjava in palača z vrtovi, fontanami; rimsko gledališče; renesančna stolnica. Mesto je rojstni kraj Pabla Picassa.
RONDA slikovito mesto ob reki Guadalevin, ki je zarezala več kot 100 m globok kanjon El Tajo in ga deli na dva dela. Povezuje ju »dramatičen« kamnit most, ki raste iz sten soteske. Mesto ima najstarejšo areno za bikoborbe.
GIBRALTAR, v antičnem svetu znan kot Mons Calp, eden od legendarnih Herkulesovih stebrov in konec takrat znanega sveta. Od 18. stol. je britanska posest. Tu se spogledujeta Evropa in Afrika. Preliv loči Sredozemsko morje od Atlantika. Po mejnih formalnostih so si ogledali zanimivosti: 426 m visoko Gibraltarsko skalo, precej izumetničeno kraško jamo sv. Mihaela, tunel velikega obleganja iz časa bojev med Španci in Britanci. Po delu tunela se turisti lahko sprehodijo in opazujejo vojaško opremo, uniforme vojakov, poteke raznih bitk. Velika atrakcija so še opice makako, kot edine prostoživeče v Evropi so zaščitene. Rade nagajajo obiskovalcem. S skale lahko opazujemo živahen pomorski promet.
Postanek v TARIFI, najjužnejši točki Evrope, pogled na dobro ohranjeno trdnjavo Guzman. Tarifa je priljubljena deskarjem in deskarjem z zmaji.
Sledi krajši sprehod po najstarejšem stalno naseljenem mestu v Zahodni Evropi, CADIZU, ki je pomembno pristaniško mestu.
ITALICA, v neposredni bližini Seville: je arheološko najdišče prvega rimskega mesta na Pirenejskem polotoku. Dobro so ohranjeni temelji mesta, zlasti čudoviti mozaiki. Z malo domišljije se sprehajamo po bivališčih, oziramo v trgovine in delavnice; sedemo v rimsko gledališče ali pa z dvignjenim palcem gladiatorju v amfiteatru podarimo življenje. Morda srečamo tukaj rojena rimska cesarja Trajana in Hadrijana.
Še nekaj kilometrov in že smo v SEVILLI, prestolnici Andaluzije, kjer so svoj pečat pustile mnoge civilizacije. Znamenitosti, ki jih morate obiskati: kraljevo palačo Alcazar biser – mudejarskega sloga, v katerem se prepletajo mavrske, gotske in renesančne oblike. Obdajajo jo čudoviti vrtovi, ribniki in je kraljeva rezidenca še danes; sledijo: največja stolnica na svetu posvečena sv. Mariji sedeči, z grobom Krištofa Kolumba, zvonik Giralda (nekdanji minaret), trg Plaza Espagna (1929), Indijski arhiv, ki hrani dokumente iz španskih kolonij v Ameriki, Muzej lepih umetnosti, Setas de Sevilla – seviljske gobe, moderna lesena struktura sredi mesta. Alcazar, stolnica in arhiv so na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
MEDINA AZAHARA – sijoče mesto – so ruševine ogromnega in utrjenega arabskega srednjeveškega palačnega mesta, nekoč prestolnice kordovskega kalifata. UNESCO!
CORDOBA, mesto znano po svoji bogati zgodovini, ki spaja rimske, islamske in krščanske vplive. Staro mestno jedro je na Unescovem seznamu. Največji dragulj mesta je Mezquita, nekoč mošeja, danes katedrala Marijinega vnebovzetja. In ni le vir ponosa za prebivalce Córdobe, ampak tudi vzbuja občudovanje obiskovalcev zaradi spektakularnosti impresivnega kompleksa in izjemne lepote njegovih elementov in okrasja. Ti so: arkadna stebriščna, dvorana z 856 stolpi z dvojnimi loki, ki so povišali strope. Edinstveni so rdeče-beli loki. Osrednja kupola je obložena z modrimi keramičnimi ploščicami z zvezdastimi vzorci, molitvena niša je bogato pozlačena in okrašena. Sredi mošeje je zgrajena krščanska katedrala. Za konec smo se sprehodili še po nekdanji judovski četrti.
Andaluzija pa ne navdušuje le s prizori iz preteklosti. Očara tudi s sedanjostjo. Izven mest nas na vsakem kilometru pozdravlja obdelana pokrajine nepreglednih nasadov oljk, agrumov, vinogradov, na drugi strani polja, ki bodo rodila žita ali zelenjavo. Vmes pa čepijo bele vasice. Pogled nam seže do zasneženih gora in skoraj hkrati do toplega morja. Skrb za povezanost krajev se kaže v odličnih, hitrih cestah.
klikni na fotografijo, da jo povečaš
Prisrčna hvala gospe Čendakovi za predavanje, ki ga je dopolnjevala s fotografijami. Priporočam, da jih pozorno pogledate, ker le tako boste dobili pravo podobo Andaluzije.
Poslušala in beležila Marica Gaberšnik Fotografije iz osebnega arhiva Mirjam Čendak Na predavanju nas je slikala I. Bratovič
Z januarsko delavnico smo končali cikel raziskovanja spletne pošte, natančneje g-maila, katerega uporablja velika večina naših članov. Naučili smo se urejati nastavitve, ustvarjati oznake, mape in z njimi povezane filtre,… Naučili smo se, kako pošto nastaviš, da se odpošlje ob določeni uri ali kak drugi dan, kako se ustvari pošto, ki jo prejemnik lahko prebere samo v vnaprej omejenem obdobju in je ne more izpisati ali posredovati…
Uredili smo svoje stike, pregledali tudi ostale googlove storitve, ponovili pravila postavljanja gesel in uredili svojo dvostopenjsko prijavo in še kaj drugega….
Skratka: vsak dan uporabne in koristne veščine!
Ob zaključku naj še enkrat poudarim, da se moramo na spletu obnašati samozaščitno. Zato prilagam sliko, za katero na spletnem mestu https://www.varninainternetu.si/ svetujejo, da jo nalepimo na hladilnik.
Članek je objavljen pod naslovom »Pomagajte svojim staršem«, mi pa se srečujemo ravno zato, da si lahko pomagamo sami in med sabo!
V zadnjem obdobju se nas je veliko spotaknilo ob FB objave, kjer te strašijo, da imaš na telefonu virus, ki ga ogroža ali ti nudijo možnost, da preveriš, kdo zalezuje tvoj profil…. Da jim bolj zaupaš, je med uporabniki naveden tudi (najmanj) eden izmed tvojih FB prijateljev in vabijo te da klikneš in preveriš… Zlahka človeka zamika, da klikne, pogleda… Z radovednostjo ni pravzaprav nič narobe, vendar povezava na katero klikneš za nadaljevanje prej ko slej zahteva, da vpišeš svoje ime oz. e-naslov in seveda geslo. To pa so podatki, za katerimi »ribarijo«. Naši podatki so najdragocenejša valuta na medmrežju in zato skrbno pazimo, komu in zakaj jih posredujemo.
Ko dobite sporočilo, ki vam je sumljivo, najprej v iskalnik vpišite naslov ali del sporočila in dobili boste seznam objav, kjer bo pisalo, za kaj gre.
