Zimski čas je čas kolin. Čas ki je za mnoge še vedno poseben družinski in vaški praznik. Eno izmed pomembnih opravil je tudi priprava ocvirkov.
Včasih je bilo v navadi, da se je po vasi neslo pokušino. V pokušino se je dalo krompir v kosih z ocvirki, kos jetrc, prate, špeha, kos rebrc, kos hrbta za juho. Ponekod je tako tudi še danes.
Ocvirki spadajo med najbolj priljubljene dodatke zimskim jedem. Če hočemo skuhati odlično enolončnico, polento, pražen krompir, zabeliti regrat, krompir v zevnici, pripraviti ocvrta jajčka z ocvirki ali ocvirkovo potico/ocvirkovko, moramo imeti dobre, domače ocvirke in mast, ki so pika na i naše vrhunske kuhinje.
Tudi za skupino K(r)uharije je bil praznik, ko so se na mrzel zimski dan srečale na prvi delavnici letošnjega študijskega leta in pripravljale krompir z ocvirki s prilogami kislega zelja in peko kruha.
Jedi so pripravljale s srcem in z velikim veseljem, tako da jim je vse odlično uspelo in v kuhinji je zadišal omamen vonj po domačih ocvirkih in kruhu.
Kot se ob velikem uspehu spodobi, so ob zaključku delavnice poskusile vse pripravljene dobrote in nazdravile s kozarcem dobrega črnega vina.
Ocvirke lahko shranimo suhe ali jih zalijemo v mast.
Velika je razlika med kupljenimi in doma pripravljenimi ocvirki. Zato le pogumno in si pripravite domače ocvirke in mast. Ni težko.
Recepti so v prilogi. Priprava je zelo preprosta. Poskusite tudi vi!
Ponovno se srečajo v decembru, mesecu pričakovanja božiča in novega leta.
Tudi študijska skupina »Digitalni vsakdan« je zakorakala v novo študijsko leto. Začeli smo s spletno storitvijo, ki je v našem društvu najbolj razširjena in uporabljana, to je elektronska pošta, še natančneje google in njegov g-mail.
Upoštevali smo vaše želje in kakor smo zapisali v razpis za to študijsko leto, delamo z majhnimi skupinami – tako se lahko posvetimo vsakemu udeležencu posebej.
Prvo srečanje skupine je bilo namenjeno začetnikom pri uporabi elektronske pošte in v dveh šolskih urah smo se pogovorile o marsikateri računalniški temi in spletni storitvi. Pri tem pa je vsaka raziskovala na svojem pametnem telefonu: pošto (g-mail), zemljevide, prevajalnik in koledar.
Naslednje srečanje je imelo naslov »elektronska pošta in njeno črevesje«.
Vse prijavljene smo (in še bomo) razvrstili v skupine po 6 do 8 slušateljev in delavnica poteka v računalniški učilnici na Osnovni šoli Antona Žnidaršiča.
ŠE VEDNO SE LAHKO PRIJAVITE – ZA JANUARSKO SKUPINO !!!
Na srečanju na temo g-maila se posvetimo področjem:
Urejanje imenika
Uporaba oznak v poštnem predalu / »kreiranje map«
Kreiranje filtrov, ki vsako novo prispelo pošto sami spravijo v pravo mapo
Eno tako delavnico smo izpeljali ta ponedeljek, 17.11.25 in je odlično uspela. Naslednjih 6 prijavljenih pride na vrsto 15.12.25.
Ob zadostnem interesu bomo to delavnico ponovili tudi v naslednjem letu.
Če ima katera od udeleženk prejšnjih delavnic težavo z imenikom, oznakami ali kreiranjem filtrov, naj kar javi in pride na naslednjo razpisano delavnico – računalnikov je v učilnici dovolj in začetne pomoči pri prijavi ne bo potrebovala (ker se je že naučila), njena prisotnost tako ne bo moteča. Lahko pride, poleg pametnega telefona naj ima s sabo tudi beležko, da si bo zapisala tiste segmente, ki ji doma delajo težavo.
Pred vrati je mesec december, ko svoje domove okrasimo z različnim okrasjem. Ni praznikov brez jelke in brez adventnega venčka.Da bo adventni čas lep in čaroben tudi za vas, smo pripravili delavnico izdelave adventnih venčkov.
Delavnica izdelave adventnih venčkov bo v sredo, 26.11.2025 18.00 uri v mali dvorani TIB STORITVE d.o.o.
Cena delavnice: 10,00 evrov. Plačilo na delavnici.
Število udeležencev je omejeno.
Svojo prijavo pošljite na e-naslov: utzo.ilb@gmail.com najpozneje do sobote, 22.11.2025, ali nam sporočite v četrtek, 20.11.2025 na mobilni telefon: 041 77 99 81 v času med 15.00 in 16.00 uro.
Potrditev vaše prijave vam bomo sporočili v ponedeljek, 24.11.2025.
Skupino Spoznavajmo svet in domovino je 11.11.2025 čudovit jesenski dan pripeljal v Vodnjan. Pred prihodom v mesto so nas spremljali gosti oljčni nasadi in jesensko obarvani vinogradi. Na parkirišču nas je že čakala vodička Morena Matijaš in nam predstavila načrt ogleda »svojega« mesta. Že po prvih korakih smo lahko sklepali, da to ni običajno srednjeveško mestece. Leži na komaj 135 m nadmorske višine, kar nam bo olajšalo hojo, ni obzidja, ni kaštela. Bodo pa cerkvice, z murali poslikana pročelja, ki popestrijo kamnite mestne hiše.
Spoznavanje mesta (šele od leta 2003) smo začeli skozi park. Spremljal nas je otroški živžav na igralih in mogočno, neugledno poslopje. Zvedeli smo, da je to del nekdanjega kapucinskega samostana, katerega izgradnjo so meščani financirali sami. Po prihodu v Istro so samostan ukinili Francozi. Spremenjen je bil v vojaško bolnišnico, karanteno za obolele od malarije. V novejšem času so bili v njem vrtec, kinodvorana, nazadnje pa stanovanja. Samostanski zid so zrušili in spremenili v mestni park. Mimogrede smo prišli na osrednji mestni trg, kjer smo spili opoldansko kavo. Po pripovedi vodičke je tam, kjer je danes trg, stal kaštel (od leta 1300), v katerega je bil možen vstop prek dvižnega mosta. Stoletne nevarnosti so minile in po županovem ukazu so ga 1808 porušili ter prostor namenili osrednjemu mestnemu trgu. Na kaštel spominjajo bele plošče na trgu. Material so porabili za tlakovanje ulic. Na trg gledajo imenitne palače: baročna palača Bradamante (z uro, školjkami in grbom mesta Vodnjana v okenskem okrasju), mestna palača (v beneškem stilu), hiša Benussi, v bližini pa še palača Bettica, obe v gotsko-beneškem stilu, z zašiljenimi okenskimi loki. Danes je v slednji mestni muzej.
Tako ali drugače – Vodnjan je rojen iz kamna in tak je še danes. Preprost gradbeni material, obstojen in hkrati okras – zlasti plemiških in bogatih meščanskih hiš. Gospa Morena je vsako toliko zaustavila korak in nam usmerjala pozornost na kamnite stile (gotsko – beneški, baročni, renesančni) in detajle. Skoraj vsako hišo, zlasti vzdolž najdaljše ulice (približno 2 km) v Istri, v kateri so drug zraven drugega živeli obrtniki in trgovci, so hiše krasili unikatni grbi, kamnite glave, stebri, balkoni, okna in portali. Balkone so vodnjanski kamnoseki krasili z rastlinskimi motivi. Stebri so imeli uporabno in estetsko funkcijo. Krasili so jih v korintskem stilu. V zgornjih nadstropjih smo opazili tudi nekakšne kamnite nosilce z luknjo, v katere so vstavljali lesene palice, ki so jih uporabljali za obešanje in vlečenje ročno tkanih tkanin. Nekatere hiše imajo še kamnite stopnice – baladurje. Kamnite glave resnega videza nad okni ali vrati, kot da nas opazujejo in kontrolirajo življenje na ulici. Okrašena, večslojna okna (bifore, trifore) dajejo pročeljem razgiban, a skladen videz. Staro mesto pa ima še eno zanimivost najkrajšo in najožjo uličico (50 cm). Sreča, da smo vsi »elegantni« in smo se brez težav sprehodili skoznjo. Posebni so tudi obokani podhodi, ki so skrajšali pot z ene strani najdaljše ulice na drugo stran. V podhodu so zazidani tudi vsi vogali, da se tatiči in nepridipravi niso mogli skriti. Posebnost mesta so tudi notranja dvorišča, ki jih ogreva sonce (izredna zamisel) in dimniki – čisto vsak drugačne oblike.
Vojko
Lidija
Irena
Branko
Lidija
Branko
Irena
Vojko
Lidija
Irena
Ivanka
Lidija
Ivanka
Lidija
Lidija
Irena
Lidija
Ivanka
Lidija
Lidija
Lidija
Vojko
Lidija
Irena
Lidija
Ivanka
Lidija
Branko
Irena
Branko
Branko
Ivanka
Ivanka
Ivanka
Irena
Ivanka
Brankko
Irena
Irena
Ivanka
Irena
Irena
Irena
Irena
Branko
Lidija
Lidija
Lidija
Irena
Lidija
Lidija
Lidija
Lidija
Branko
Lidija
Ivanka
Ivanka
Irena
Lidija
Lidija
Irena
Ivanka
Lidija
Ivanka
Branko
Lidija
Ivanka
Lidija
Irena
Branko
Ivanka
Lidija
Ivanka
Ivanka
Lidija
Branko
Branko
Ivanka
Lidija
Vodnjan je znan kot mesto cerkvic.Kar 20 bi jih lahko našteli. Mi smo se ustavili le pred nekaterimi: pred cerkvijo sv. Jakoba kjer so l.1492 pisali mestni statut, v cerkvici sv. Križa je imela sedež bratovščina bičarjev, cerkev sv. Katarine je okrašena s srednjeveškimi freskami in grafiti, cerkev Gospe Karmelske v mestnem jedru ima bogato opremo in je izredno akustična, v cerkvi sv. Martina je delovalo inkvizicijsko sodišče. Obiskali smo baročno župnijsko cerkev sv. Blaža, ki je največja v Istri (56 m), z najvišjim zvonikom v Istri (62 m ) in ki spada med največje znamenitosti Vodnjana. Obiskujejo jo romarji s celega sveta. V cerkvi hranijo največ relikvij na svetu (300). Najbolj vredna pa so nerazpadla telesa svetnikov: sv. Leona Bembe, sv. Ivan Olinija in svetnice Nikoloze iz 15.stoletja. Relikvije je pred uničenjem v času francoske oblasti v Benetkah, rešil beneški slikar Gaetano Gretzler in jih podaril 1818 leta Vodnjanu. Cerkev krasijo slike tujih umetnikov, pa tudi meščana (samouka) Venerija Trevisana.
Med ogledom smo spoznali tudi najbolj zaslužne Vodnjance. Ne le ulice, spominske plošče, svojim zaslužnim možem so namenili mural, ki je ne le sodobna umetniška upodobitev, je hkrati neverjeten »učni pripomoček«, ki potrjuje, da Vodnjanci cenijo, ohranjajo svojo preteklost in jo želijo pokazati mladim naraščajem in svojim obiskovalcem. Ti so: Venerio Trevisian, tkalec, tapetnik in samouki slikar, ki je poslikal del sv. Blaža; Bartolomeo Biasoletto,lekarnar botanik, naravoslovec, ustanovitelj botaničnega vrta vTrstu; Angelo Cikon, dobrotnik pri odprtju šole in bolnišniice; Antonio Smareglia, skladatelj, najbolj znana opera Istrska svatba (vodnjanska tradicija, folklora); Pietro Marchesi, industrialec, izumitelj in umetnik, ki je uvedel elektriko v Vodnjan (prvi kraj v Istri); Erminijo Vojvoda, čevljar, kreator visoke obutvene mode, znan v Londonu in po celi Evropi. Pred odhodom domov smo obiskali sodobno oljarno. Tradicijo pridelave in predelave oljk so prevzeli številni mladi Vodnjanci. Olje je izredne kvalitete! Na sejmih po Evropi prejema najvišja mednarodna priznanja.
Že iz imen in priimkov smo sklepali, da so bili prebivalci kraja večinoma Italijani. Danes predstavljajo manjšino, vendar sta hrvaščina in italijanščina enakovredna jezika v šoli in uradih, dvojezična so tudi imena krajev. V mestu obstajajo še govorci, ki govorijo vodnjanski istriotski jezik, ki sega v romansko obdobje, pred beneško oblastjo.
To je nedokončana zgodba o in iz Vodnjana. Hvala gospe Moreni za vodenje »iz srca«!
Oktober 2025, beležila Marica Gaberšnik
Naši fotografi so pridno beležili vodnjanske zanimivosti, ta fotografija pa ima vir na internetu
Imeli smo bledo predstavo o koliščarjih in njihovi deželici, zato smo se v velikem številu prijavili, da bi izvedeli, kje in kako so živeli. Pot nas je pripeljala na Ljubljansko barje na Ig do Hiše narave in kolišč – in MOROSTIG. Tam sta nas pozdravili vodički, ki sta nam odstirali skrivnosti o naših pradavnih prednikih.
Do muzeja na prostem je približno dvajset minut zmerne hoje, sprva po široki makadamski cesti sredi barjanske ravnice, nato pa po utrjeni poti iz lesenih desk. Koliščarji so dobili ime po hrastovih kolih (pilotih), ki so jih začeli prišleki že 5000 let pred n. št. zabijati v mokrotna tla, da bi na te temelje postavili svoja bivališča. Sodobni mojstri so na osnovi arheoloških najdb poustvarili nekdanja koliščarska bivališča – tri kolibe. Videli smo, da so grajene iz šibja, ometane z glino in krite s slamo, z enim vhodom, enoprostorne. Vsaka izmed njih hrani spomin na eno izmed koliščarskih dejavnosti. Oprema je replika najdenih predmetov, ki jih hranijo v muzeju v Ljubljani. Koliščarji so bili poljedelci. Sejali so pšenico in ječmen. Pridelovali so tudi lan. Redili so ovce, koze, govedo. Njihov zvesti spremljevalec je bil udomačeni pes. Bili so tudi lovci. Lovili so jelene, srne, divje prašiče, bobre, vidre, vodne in druge ptice. Prehrano so si popestrili tudi z ribolovom in nabirali so oreščke, drnulje, želod, grozdje, robidnice …, pa tudi zdravilne rastline, ki so visele in se sušile v hiškah. Pekli naj bi tudi nekvašen kruh. Kako pa to vemo? Mokrotna barjanska tla so zavarovala semena in kosti ubitih živali. O prehrani govorijo tudi ohranjeni človeški in živalski iztrebki. Radovedno smo vstopali v skromne izbe. Kako smo bili presenečeni.
Koliščarji so bili presneto iznajdljivi in spretni. Vse surovine, ki jim jih je ponujala narava, so s pridom uporabili. Semena so »mleli« s kamnitimi žrmljami. Iz gline so izdelovali številne imenitne, uporabne lončarske izdelke; sprva so jih sušili, kasneje pa žgali v pečeh, jih krasili z vzorci. Najbolj znan je idol iz žgane gline. To smo videli v lončarski hiški. V istem prostoru so tudi spali. Pokrivali so se z živalskimi kožami, ki so jih znali tudi strojiti. Iz lanu in celo iz kopriv so tkali platno. Ohranile so se statve in celo košček tkanine z vzorcem. Ravno tako so znali obdelati živalsko volno. Največji vzpon so dosegli s pridobivanjem in uporabo kovin bakra in brona. Kovačeva hiška je bila odmaknjena od ostalih. Verjetno zaradi večje nevarnosti požara, do katerega bi prišlo zaradi visokih temperatur pri taljenju kovin. Kovači so že uporabljali meh.
Znano je, da so tudi potovali: po jezeru oz. po reki z deblakom ali drevakom, ki so ga izdolbli iz enega debla in to sprva s kamnitimi sekirami. Pri nas so našli tudi najstarejše kolo iz jesenovega lesa, utrjenega s hrastom in s hrastovo osjo. Kolo je pripadalo dvokolesniku, ki ga je celo vlekla živina. Srečevali so se s tujimi trgovci. O tem pričajo najdene kamnine in kosi rude, ki jih na področju Barja sicer ni. Radi so imeli tudi nakit, ki so ga izdelovali iz kamenčkov, školjk in kovine. Manj vemo o duhovnem življenju in ravnanjem z umrlimi. Ne vemo tudi, od kod so prebivalci kolišč prišli in kam so se odselili. Vemo pa, da so jih razveseljevali številni ptiči in druge manjše živali. Vsak letni čas jim je ponujal živopisne preproge cvetja. To smo lahko videli na panojih, ki so nas spremljali ob poti, ko smo se vračali v MOROSTIG.
VInterpretacijskem centru smo zaokrožili naš obisk s pogledom v čas odkritja prvih kolišč. Pisalo se je leto 1875, samo 20 let po odkritju le teh v Švici. Karel Dežman, politik, arheolog, botanik in kustos slovenskega rodu ima največje zasluge za ohranjanje koliščarske dediščine v 19.stol. Danes je ta dediščina na UNESCOVEM seznamu. Pri predstavljanju in novih odkritjih danes sodelujejo številni slovenski znanstveniki različnih strok. Mi smo spet razširili in obogatili svoje obzorje.
za SSD, M. Gaberšnik, oktober 2025 fotografije: Irena Štembergar, Branko Glažar, Ivanka Bratovič, Vojko Mihelj in Lidija Bobek Novak
Oktobrsko srečanje kulturne klepetalnice smo preživele v prestolnici, da bi izkoristile enkratno priložnost, ogled obsežnega razstavnega projekta Barok v Sloveniji, ki se je začel 10. aprila z odprtjem razstave slikarstva in kiparstva v Narodni galeriji in bo za javnost predvidoma odprt do 9. novembra. Enkratna priložnost, ki je nismo smele spregledati. Zbrale smo se v avli Narodne galerije, dobile vstopnice, odložile plašče in nahrbtnike v poseben boks in si nadele slušalke. Tako smo vodičko lahko nemoteno poslušale, četudi nismo stale zraven nje. Ni treba poudarjati, da je bila organizacija projekta izredno zahtevna, kajti v galerijo je bilo treba preseliti veliko baročnih del, predvsem velikih oltarnih slik in reprezentančnih skulptur, kar je bilo težavno in včasih nevarno opravilo. Ob vstopu v avlo nas na to lahko opomni Robbov vodnjak, ki so ga leta 2008 prenesli v galerijo. Tokrat je iz izjemnega baročnega ambienta zagrebške cerkve sv. Katarine prispel tudi Robbov kip sv. Frančiška Regisa, eno njegovih najboljših del. Ob strokovni razlagi smo se sprehodile skozi prostore galerije, ki so nam razkrivali številne slike in kipe z značilnim bogatim okrasjem, pozlato, z vidno eksplozijo čustev in domišljije, z igro teme in svetlobe, ki so jih za razstavo odstopile mnoge ustanove in posamezniki. Baročna dela so v tistem obdobju naročali plemiči, premožni trgovci, škofi, člani verskih bratovščin; pomembno vlogo pa so imeli tudi izobraženci, ki so poznali italijansko umetnost in arhitekturo. Smer se je razvila v Italiji in se v 17. in 18. stoletju uveljavila v celotni Evropi. Barok je kazal prvine absolutizma in zmago nad reformacijo, zato je poudarjal blišč, moč, sijaj ter obilje. Poleg sakralnih objektov je zaznamoval našo pokrajino z značilno podobo dvorcev, razkošnih vodnjakov, stropnih in stenskih poslikav, kipov in druge opreme v notranjosti objektov. Poleg vsestranskega napredka, bogate intelektualne dejavnosti je prodrl tudi med nižje sloje družbe, celo na podeželje s poslikavo lesenih skrinj in panjskih končnic. Med ogledom smo posebej postali ob dveh marmornatih kipih; kipu sv. Dominika in Katerine Sienske, ki so ju za razstavo pripeljali iz bistriške cerkve sv. Petra. Bogatejše z dragoceno izkušnjo, ogledom bogate zbirke baročnih artefaktov, ki je bila načrtno izpeljana v tem letu, smo se zadovoljne odpravile na novo raziskovanje.
fotografije: Irena Štembergar
Že v Narodni galeriji se nam je pridružil g. Ira Zorko, priznani arhitekt, eden večjih poznavalcev naravne gradnje pri nas, ki je za svoje strokovno delo prejel več priznanj, med drugim študentsko Plečnikovo nagrado. Med razlago o arhitekturnih dosežkih, posebnostih gradnje posameznih stavb, pomembnih obnovah in prezidavah, razkrivanju vizualnih učinkov, načrtno izpeljanih linijah, o vlogi arhitekta Jožeta Plečnika, vidnega ustvarjalca svojega časa, njegovih urbanističnih ureditvah in drobnih prvinah, s katerimi je vtisnil mestu pečat, smo sledile svojemu vodiču od Uršulinskega samostana do Robbovega vodnjaka v starem delu mesta. Med prečkanjem Kongresnega trga, ki je svoje ime dobil po kongresu svete alianse, smo prišli do Gruberjevega stopnišča, prehoda med trgom in nabrežjem Ljubljanice. G. Ira nas je opozoril na linijo postavitve in vizualne učinke njegove gradnje. Po njegovi strokovni razlagi je dobilo stopnišče neko drugo, novo dimenzijo. Krenile smo do starega mestnega jedra z značilno pozidavo hiš v nizu. Držijo se ena druge in v obliki luninega polkroga ovijajo vznožje grajskega hriba. Vsaka je drugačna in vsaka ima svoj izrazit pečat prepoznavnosti. Izčrpno predavanje sredi najstarejšega mestnega jedra se je nadaljevalo ob repliki Robbovega vodnjaka, ki simbolično prikazuje sotočje treh rek (verjetno Save, Ljubljanice in Krke). G. Ira je omenil še čudovito sotočje drugih treh rek (Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice) v bližini Ljubljane. O njem govori že grška pripovedka o Argonavtih, ki so pred 3200 leti pluli tam mimo; o njem je pisal tudi Valvasor. Morda pa Robbov vodnjak simbolizira to sotočje? In kam po odličnem, podrobnem, širokem, doživetem in vsestransko bogatem pripovedovanju, prepredenem z življenjskimi izkušnjami našega vodiča, nad katerim smo bile navdušene vse članice? Naravnost do nebotičnika, od koder smo si ogledale pomanjšano Ljubljano, »bližje sonca in modrega neba«, in se, napolnjene z vtisi istega dneva, odpravile v nov, bogatejši dan.
Slušatelji skupine Spoznavajmo svet in domovino so se 14.10.2025 na svojem prvem srečanju v velikem številu udeležili obiska naše vasi Novokračine. Bil je čudovit jesenski dan. Pred zadružnim domom nas je pričakal Jožko Štemberger, ki je prijazno sprejel povabilo, da nam predstavi svojo rojstno vas.
Pri spomeniku padlih krajanov in civilnih žrtvah v NOB nas je ogovorila Jadranka Hrabar, ki je bila dolga leta članica naše skupine. Predstavila nam je organizacijo in dejavnosti odporniškega gibanja v vasi med drugo svetovno vojno. Mnogi med nami niso poznali velike humanitarne akcije, ki so jo prevzele ženske in dekleta iz Novokračin in sosednjih slovenskih in hrvaških vasi zgodaj spomladi 1944 (bil je še sneg), ko so v nahrbtnikih, v spremstvu le dveh kurirjev, nosile pšenico v Mrzle vodice, občina Lokve, Gorski Kotar, danes po cestah čez 60 km oddaljeni kraj. Vas je bila požgana, le cerkev je stala in vanjo so stresle svoj tovor. Kurir jih je nazaj grede spremlja le del poti. Vse so se srečno vrnile domov. Kolikšen pogum je bil potreben!
Potem smo vstopili v prostore zadružnega doma, kjer smo prisluhnili obsežni predstavitvi vasi. Novokračine so samostojna KS, ki obsega še vasi: Sušak, Fabce in Novo vas (Smrdeće). Na severu jo omejujejo flišni griči, na jugu pa apnenčasta Visoć in sv. Katarina. V vas priteka šest hudourniških potokov, ki se ob stiku z apnencem izlivajo v Novokrajsko jamo. Bregove povezujejo mostički.
Irena
Irena
Irena
Marica
Marica
Irena
Marica
Marica
Marica
Marica
Marica
Marica
Irena
Irena
Irena
Marica
Irena
In od kod ime? Zgodovinarji omenjajo selitve z JV Balkanskega polotoka in Dalmacije in s tem povečana potrebo po ozemlju in krčenju gozda – »nova krčevina«. Zveni logično. Vas je nastala na naravno pomembni poti in ob vodi. Prvi pisni vir naselje omenja leta 1576 v zvezi s podložnikom avguštinskega samostana na Reki, Maljevca. Franciscejski kataster (1820) pa že natančno locira novokrajske hiše. Danes šteje 65 hiš, od tega žal 22 praznih. Trenutno živi v vasi 131 prebivalcev. Vas se deli na 5 predelov: Pomoćinek, Korta, Seravec, Breščić in Bezuljak.
V preteklosti so se ukvarjali s furmanstvom (drva, pridelki – Reka, Opatija), z gozdarstvom, s poljedelstvom in z živinorejo. Najbolj znana jed je bila krompirjeva polenta (koruzna moka in krompir), najbolj pa cenjena v času kolin: polita s špehom in s kislim zeljem. Otroci in ostali so za zajtrk jedli kruh nadrobljen v belo kavo iz cikorije. Gospodinje naj bi iz »nič« ustvarile dobro in veliko.
Ženske so nosile naprodaj mleko, maslo, jajca, med, divjačino. Vas je imela: 2 mlina, 3 gostilne in 2 trgovini, veliko vaških obrtnikov: 2 kovača, čevljarja in šivilje, delavce, ki so pod Italijo ob cesti tolkli kamenje (batuda).
Po drugi svetovni vojni je mnogo moških delalo v velikih podjetjih na Reki, ženske tudi v bistriškem Lesonitu. V vas je dnevno prihajalo iz različnih smeri 20 avtobusov! Po vzpostavitvi meje s Hrvaško je večina delovno sposobnih poiskala delo v Sloveniji. Število obdelanih njiv se vsako leto zmanjšuje.
Iz preteklosti so se v kraju ohranila domača imena Žopanovi, Oštarovi, Vahtarjovi, Jadrkini, Mirkoći, Minčić, Ondrić, Lapić… Za vas je značilen glas Ć, kar v sosednjih ni običaj. Pogosti priimki: Iskra, Maljevac Štembergar, Rutar, Šlosar. Zaradi siromaštva so se mnogi izseljevali pred prvo svetovno vojno in po njej v Ameriko Po drugi svetovni vojni so boljše življenje iskali v Avstraliji in po večjih mestih v bližini, kjer so dobili delo in stanovanja. Svojega kraja niso pozabili.
Novokračine Majhin sen bil, fantek veseil. Sen biu ja jako živ Na svislih sen spal, ruožice bral, Kravicam. jes sen dau. Seda sen zrasu, lejta so šla, Nej štalic, nej već blaga, Ma to dolino Iz mojiga srca Ne moren pozabit ja.
Besedilo: Vlado Filčič, Nežin Pesem je tudi uglasbil in pel. Prebrala jo je Marija Mirkoća.
Novokrajci so doživeli marsikatero bridko uro. Prav v mesecu oktobru leta 1907 se je nad vasjo utrgal oblak. V nekaj minutah so vsi potoki narasli, drli skozi vas nosili s seboj različen material in drveli proti Novokrajski jami, ki ni mogla požirati. Voda, blato in vejevje so polnili polja in hiše. Mnoge so bile zasute do stropa. Ljudje so komaj rešili živino. Pridelek in krmo – vse je ujma uničila. Podobna usoda jih je doletela leta 1940. Pod italijansko okupacijo so vaščane aretirali, zapirali, vključevali v specialne bataljone. Vas je bila tudi bombardirana. Posledica tega so bile človeške žrtve in porušeni domovi. Ne kruta narava ne vojna niso ugasnili vedrega duha in optimizma Novokrajcev.
Lotili so se obnove in gradnje svojega zadružnega doma. Darovali so zemljišča. Z udarniškim delom in drugimi delovnimi akcijami je delo hitro napredovalo. Marija Iskra se spominja, da so ženske v predpasnikih nosile kamenje pri gradnji. Danes je sredi vasi večnamenska stavba, ki je ponos vaščanov; zraven pa še plesišče in igrišče. Dom je v preteklosti in danes povezoval številne novokrajske generacije. V domu imajo sedež KS, društva… V zadružnem domu je do leta 70 delovala tudi šola. Pred tem časom so šolo odprli tudi Italijani. Nekaj časa pa je delovala tudi partizanska šola.
Glavna naravna znamenitost je Novokrajska jama, v katero poniknejo vsi potoki. Iz nje priteče voda na dan v Preluki. Dolga je 1297 m, krasijo jo številni kapniki, velike dvorane in jezera. Ozek sifon preprečuje nadaljnji dostop. Obisk je možen le ob vodenju jamarjev.
Druga znamenitost je prazgodovinsko gradišče sv. Katarina, na kateri je stala cerkvica in kot pravijo – ženski samostan. Vaščani so s skupnimi močmi obnovili cerkvico, postavili kočo in uredili zunanji prostor za druženja. Od ceste proti Jelšanam so uredili pot, ki je privlačna za pohodnike. Postavili so tudi križev pot. Zadnjo nedeljo v maju imajo vaščani na vrhu sv. mašo in kasneje veselico. Zadnja leta tudi kurijo kres za prvi maj.
Po izčrpni predstavitvi, obogateni z zgodbicami in anekdotami iz življenja vaščanov nas je gostitelj povabil, da si z obložene mize postrežemo s pijačo in sladkimi dobrotami, ki so jih napekle Novokrajke .
Sledil je sprehod po vasi. Je čista in hiše so lepo obnovljene. Še vedno je veliko cvetja po oknih in balkonih. Stopili smo tudi v cerkvico sv. Jožefa, ki je skromna, a lepo vzdrževana. Vaški praznik so posvetili sv. Margareti, ker ta goduje poleti.
Pred Vahtarjevo hišo nas je že čakala »gospodinja« Mirjana, ki je želela predstaviti zares bogat družinsko zbirko orodja, kuhinjskih pripomočkov in živinske opreme. Mlajši rod (sin) pa ima v drugem prostoru zbirko vojaške opreme in orožja. Vsi razstavljeni predmet so lahko za vzgled muzejem! Mirjana nas je tudi pogostila.
Jožko ima hobi – lov. Vstopili smo tudi v njegovo rezidenco in si ogledali lovske trofeje in spili »nekaj domačega«!
Vse kar sem zapisala, je le povzetek Jožkovega besedila. Hvala mu za vse! Hvala tudi vsem imenovanim in anonimnim Novokrajkam, ki so nam pripravili ta bogat in čudovit obisk. Zakaj DOLINA ljubavi, pa sami malo potuhtajte.
Z informativnim dnem, 15.septembra 2025 so se odprla vrata naše Univerze za tretje življenjsko obdobje in vstopili smo v novo študijsko leto 2025/2026. Udeležba članov, kot tudi novih članov je bila nad pričakovana. Večina se je vpisala že na informativnem dnevu, nekaj pa še ostala dva dneva predvidena za vpis.
Razpisanih je bilo 25 študijskih skupin in gledališki abonma
Do sedaj je vpisanih 322 udeležencev, ki bodo sodelovali v osemnajstih študijskih skupinah in gledališkem abonmaju.
Delovale bodo skupine: nadaljevalna angleščina, nadaljevalna francoščina, nadaljevalna nemščina, nadaljevalna ruščina, kultura Japonske, kulturna klepetalnica, spoznavajmo svet in domovino, digitalni vsakdan, tega živga vse toka, popotovanje in raziskovanje, umetnostna zgodovina, plesna rekreacija, pohodništvo, vitalnica, zdravi odnosi, nadaljevalne k(r)uharije, kvačkanje, klekljanje in gledališki abonma.
Prva srečanja in predavanja so začela konec septembra in v začetku oktobra.
Nekaj skupin bo s predavanji pričelo nekoliko pozneje.
Med študijskim letom bomo organizirali tudi vrsto različnih dodatnih delavnic, predavanj, krajših tečajev in strokovne ekskurzije. Izobraževalni program ni dokončno zaprt in se glede na potrebe, predloge in želje članov društva med letom lahko tudi spreminja – toplo vabljeni k sodelovanju.
Kot uvod v novo študijsko leto je bila organizirana strokovna ekskurzija na Gorenjsko. Udeleženci so si ogledali Park Brdo, grad Strmol in Cerklje.
Vabimo vas, da redno spremljate elektronsko pošto in društveno spletno stran, kjer so objavljena vsa obvestila in dogajanja na univerzi.
Hvala vsem članom, mentorjem in animatorjem univerze, da ste z nami in da z nami ustvarjate našo univerzo.
Mednarodni dan starejših obeležujemo vsako leto 1. oktobra. Okoli tega datuma poteka v Ljubljani v Cankarjevem domu tridnevni Festival za tretje življenjsko obdobje (F3ŽO). Bogat program, dogodki, ki se vrstijo eden za drugim, privabijo veliko obiskovalcev. Na odprtem odru nastopajo različne skupine, v glavnem glasbene, pevske in plesne, ki obogatijo kulturni program.
Plesna skupina naše Univerze za tretje življenjsko obdobje Ta prave, je že tretje leto nastopala na tej prireditvi. Sedem plesalk se nas je 2.oktobra odpravilo z dvema avtomobiloma do Pivke, od tam pa z vlakom do Ljubljane. Okrepčilo s sendviči in pecivom, živahen klepet in smeh in že smo pripotovale v Ljubljano. V Cankarjevem domu so nas organizatorji napotili v provizorične garderobe, oskrbeli s sendviči in vodo in hitro smo se preoblekle v oblačila za nastop, si nadele uhane, se našminkale in počesale. Pohvala nekaj obiskovalcev: »O, kako ste lepe«, je bila blagodejna. Do nastopa smo malo poklepetale z drugimi nastopajočimi, se sprehodile med stojnicami z zanimivo ponudbo, popile kavico, se pozdravile s prijatelji in znanci iz Bistrice in Ljubljane in že se je približal naš čas, da pokažemo kaj znamo. Trema, nervoza pred nastopom? Vedno se prikrade nekaj skrbi, kako bo šlo, kljub temu, da smo na vajah doma brezhibno odplesale. Ko pa nas je voditeljica napovedala, smo z dvignjeno glavo in nasmehom stopile na oder. Glasba pesmi »Ring, ring« in »Na Golici« je sprostila naše telo in misli, koraki in gibi so usklajeno oblikovali našo koreografijo. Na koncu poklon gledalcem, slišal se je aplavz in pohvale: »Bravo punce« in vedele smo, da smo dobro odplesale. Z nasmehom na ustnicah smo se odpravile na vlak proti Pivki in dobra volja nas ni zapustila vse do doma.
Hvala vsem članicam naše UTŽO, ki so bili na našem nastopu v Ljubljani in nas spodbujale in hvala Ediju, ki je čuval naše denarnice, dokumente in mobije na stojnici Parka Škocjanskih jam.
