Kategorija: študijsko leto

  • OD VRHUNSKE LETALSKE TEHNIKE, PREK SREDNJEVEŠKIH GRADBENIH DOSEŽKOV, DO ISKANJA ZDRAVJA V MIRU IN TIŠINI

    OD VRHUNSKE LETALSKE TEHNIKE, PREK SREDNJEVEŠKIH GRADBENIH DOSEŽKOV, DO ISKANJA ZDRAVJA V MIRU IN TIŠINI

    Skupina SSD je na prvo srečanje v januarju 2026 povabila Edija Polha, ki nam je predstavil del jugozahodne Francije.

    Z izbranimi besedami in s slikami nas je najprej popeljal v 4. največje mesto v Franciji, to je TOULOUSE. Je varno in zanimivo mesto. Med 2. svetovno vojno ni bilo poškodovano. Imenujejo ga »rožnato mesto«. Ime je dobilo po opeki, iz katere je grajeno. Osrednji del mesta je Kapitolski trg, na katerem stoji mogočna mestna hiša, v kateri je tudi gledališče. Ponaša se s številnimi cerkvami. Katedrala je posvečena sv. Štefanu. Turiste ali tranzitne obiskovalce (romarji na Camino) vabijo muzeji, lahko si ogledajo zbirko čarovniških palic (Harry Potter). Toulouse je mesto letalske industrije. V muzeju si v živo lahko ogledamo neverjetno zbirko letal; na prostem tudi »upokojeni« Concorde, nadzvočno potniško letalo.

    Z Edijem smo nadaljevali pot v CARCASSONNE, biser med srednjeveškimi mesti v Franciji. V sedanji obliki je ohranjen izjemen primer utrjenega mesta z ogromnim obrambnim sistemom, ki je uvrščen na UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine. V srednjem veku je bilo mesto obdano z dvojnim obzidjem in praktično neosvojljivo, k čemur so prispevale sestradane živali v obzidju in tudi samooskrba prebivalstva. Deli se na utrjeno »staro mesto«, ki se dviga na vzpetini na desnem bregu Aude in novejše »spodnje mesto«. Grad ponuja predstavitev celotnega grajskega življenja. Bil je uporabljen pri snemanju številnih filmov. V staro mesto prihajajo predvsem bogati, pomembni turisti, ki tukaj iščejo mir.

    Pravo čudo arhitekture je bazilika, ki jo krasijo originalni vitraži(14.stol.). Ti so postavljeni tako, da lovijo sončno svetlobo in jo prepuščajo v notranjost ter ustvarjajo svetlobni ples na stebrih.

    Carcassonne ima v enem izmed stolpov tudi Muzej inkvizicije – mučenja, ki prikazuje, kako strahotnih, okrutnih, srhljivih dejanj je sposobna človeška vrsta! Na pobočju, kot starodavni amfiteater iz klasičnih časov, je izdolbeno gledališče na prostem, ki je gostilo številne dramske uprizoritve in dogodke, poleti pa se tam odvija mestni festival.

    Na koncu predavanja smo obiskali še LURD (fr. Louders), drugo največje romarsko svetišče na svetu, ob vznožju Pirenejev. To je postalo po letu 1858, ko je o Marijinih prikazovanjih gospe v belem s plavim trakom, pripovedovala pastirica Bernardka. Naval romarjev ji ni bil všeč in se je iz kraja izselila. Znano je, da uteho in zdravje v Lurdu iščejo zlasti bolniki. Čudežno moč naj bi imela voda iz izvira v votlini, kjer se je Bernardki prikazala Marija. Mesto Lurd je danes mesto množičnega romanja. Je tudi vmesna postaja za romarje Camina. Kljub ogromnemu številu obiskovalcev, je mesto MIRU IN TIŠINE.

    Hvala Ediju!

    Poslušala in beležila M.G.
    Fotografije v prispevku iz osebnega arhiva E. Polha
    Na predavanju nas je slikala I. Bratovič

    klikni, da povečaš galerijo

  • ŽE DIŠI PO PRAZNIKIH

    ŽE DIŠI PO PRAZNIKIH

    Božič trka na naša vrata in z njim najbolj dišeči del prazničnega družinskega vzdušja ob  pripravi in peki naj okusnejših božičnih sladic.

    V tem prazničnem času v kuhinji zadiši omamen vonj po raznovrstnih pecivih, od tistih starih, preprostih, a čudovito razkošnih peciv, ki nas s svojim okusom in vonjem popeljejo v babičino kuhinjo, pa vse do sodobnih različic.

    Tako je na petkov večer pred letošnjim božičem zadišalo tudi v gospodinjski učilnici Osnovne šole Antona Žnideršiča, kjer so na delavnici udeleženke skupine K(r)uharije UTŽO pekle božične dobrote: pomarančni kolač, božičkove lunice, božične zvezdice, linške piškote, išlerje in orehove rogljičke.

    Božična peka je potekala v duhu prazničnega razpoloženja, velikem veselju, navdušenju in prijetnim vzdušju. Vse  jim je tudi tokrat super uspelo!

    Ob sladkanju z okusnim in čudovitim pecivom, ki diši po praznikih so si privoščile tudi kozarec kuhanega črnega vina, priljubljeno pijačo decembrskih praznikov, ki ima prijeten vonj po za to obdobje značilnih začimbah.

    Tudi vi poskusite naše recepte in v svoj dom vnesite nekaj prazničnega vzdušja, topline in veselja, ki nas spominja na otroštvo, ko smo v družinskem krogu oblikovali in pekli različne praznične sladice.

    Vesel božič in srečno novo leto!

    Zapis: Nevenka Tomšič
    Fotografije: N. Tomšič in I. Bratovič

  • Na baletu v Rijeki

    Na baletu v Rijeki

    Skupina Ruski jezik se je ob zaključku leta 2025 odpravila v Rijeko. V Hrvaškem narodnem gledališču Ivana pl. Zajca smo si ogledali delo enega največjih skladateljev 20. stoletja Sergeja Sergejeviča Prokofjeva. Uživali smo v čudoviti glasbi in baletni predstavi Pepelka, za koreografijo katere je poskrbel Leo Mujić. Obisk smo dopolnili s sprehodom po prazničnem mestu in odlično večerjo.

    Sergej Prokofjev (1891–1953) je že kot mlad deček izkazal vrhunsko nadarjenost za igranje klavirja. Študiral je klavir in dirigiranje. Leta 1918 je odpotoval iz države, deloval v Parizu in Združenih državah Amerike ter se nato vrnil v domovino. Ustvaril je 183 del: koncertov, simfonij, baletov ter komorno in filmsko glasbo (opera Vojna in mir, Tretji koncert in Peti koncert za klavir, Skitska suita, Klasična simfonija …).

    mentorica Meta Frank

  • Od Gradišča do Senožeč

    Od Gradišča do Senožeč

    Na našem zadnjem srečanju v koledarskem letu 2025, ki je bilo za našo skupino SSD 20. obletnica nepretrganega delovanja, smo obiskali Gradišče pri Divači in Senožeče. Gradišče pri Divači je vasica, ki že po imenu sodi med zelo stara naselja. V okolici so številne arheološke lokacije, ki pričajo o poselitvi daleč v prazgodovini. Tod so potekale tudi trgovske, danes pa romarske in turistične poti.

    Rudi Cerkvenik nas je pričakal in nas popeljal proti največjemu zakladu kraja, ki šteje le 9 hiš – cerkvici sv. Helene.

    V svoji preprostosti stoji tam že stoletja, kar dokazuje, da so prebivalci skozi vsa ta leta skrbeli zanjo. Ko vstopamo skozi klonico, verjetno niti ne pomislimo, koliko vernikov, naključnih popotnikov in radovednežev je prestopilo njen prag!

    Pogled nam ujame njena severna stena s freskami. Tudi mi smo deležni srečanja s svetimi tremi kralji in njihovim spremstvom. Postavitev je zelo razgibana. Prvi je mlad golobradež. To je Gašper, drugi je že zrel moški z brado – Boltežar in spredaj sivobradi Miha na belem konju. Občudujemo njihova bogata oblačila. Kralji nosijo darila. Okrašeni so tudi konji, ki so v teku. Bližajo se Mariji, ki drži novorojeno dete Jezusa. Žal sta sam prihod in poklon poškodovana.  

     V spodnjem pasu so preprosti ljudje pri različnih opravilih in nazadnje še živali (medved, ptič klavžar, lev in miška) prikazane skozi zgodbe – basni, med visokimi travami in drugimi rastlinami.

    Freske, ki so nas pripeljale na dogodek pohoda in poklona treh kraljev, je naslikal Janez iz Kastva s sodelavci. ki ga poznamo tudi po znamenitih poslikavah v hrastoveljski cerkvi. Sodijo, da je bilo to leta 1490 ! Zgodbo je nadaljeval na južni steni, kjer je prikazal Kristusovo življenje in trpljenje. Žal je ta del močno poškodovan. Prizori so le delno ohranjeni: Kristus na križu, ob njem Marija in Janez Evangelist, Kristusovo vstajenje, ženske ob grobu, ostalo so le fragmenti. Na steni so tudi grafiti in letnice, ki segajo v 16. stoletje, kar priča, da so takoj po poslikavi cerkvice začeli prihajati in jo častiti številni verniki. V tistem času je predstavljala »sveto pismo revnih«.

    Z gospodom Rudijem smo se sprehodili še na vrh griča, od koder je bil prekrasen razgled na Park Škocjanske jame in vasice, ki kukajo iz zelenja in na Vremščico ter letališče.

    Pot smo nadaljevali proti Senožečam, kjer nas je čakal naš prijatelj Bruno Kocjan, ki nas je po kraju vodil leta 2022.

    V tem kratkem času so uspeli obnoviti mitnico in v njej urediti Muzej tovorništva in prevozništva.

    Z muzejsko vodičko smo se sprehodili znotraj edinstvene arhitekture srednjega veka po moderno zastavljenih muzejskih prostorih in poslušali o slavni preteklosti kraja v času, ko sta potekala skozi kraj promet in trgovina iz Srednje in Vzhodne Evrope proti Jadranskemu morju in obratno. Sprva so blago tovorili s konji in z volovi. Mitnica je bila postaja, kjer so za blago (sol, dišave, žito, žeblje, nakit, olje, milo, les, začimbe) in živino plačali dajatve ali v denarju ali v blagu, za kar je imela tudi posebna skladišča.

    Tovorništvo so zamenjali vozovi s furmani. Promet se je še povečal in vplival tudi na razvoj različnih obrti, gostilničarstva, zamenjave vpreg. V muzeju so razstavljeni: oprema, orodja nekdanjih obrtnikov, celo kopija mitninskega reda izleta 1524. Zemljevid nam kaže transportne poti v srednjem veku. Fragmenti fresk z motivi, kot so Izgon iz raja ali Noetova barka, so nam dodatno približali bogastvo kulturne dediščine. Prisluhnili smo tudi zgodbam domačinov. Celotna postavitev je nazorna za vse generacije.

    Divaška občina in sam kraj sta tako pridobila prostor oživljene preteklosti, ki bo služil tako turistični ponudbi, kot tudi skupnosti za povezovanje preteklosti s sedanjostjo .

    Na dvorišču muzeja je danesv obnovljeni domačiji kotlarja kavarna s slaščičarno, kjer smo spili kavo.

    Za zaključek smo obiskali še čudovito obnovljeni dvorec furmanske hiše, kjer domuje Galerija Rutar in v njej razstavljata svoje umetnine slikarja oče in sin. Rutarjeva gospa in gospod sta nas prijazno sprejela, nakar smo se sprehodili po hramu umetnosti. Poslovili smo se po sladki »zakuski«.

    To srečanje nam bo ostalo v spominu po paleti slikarskih umetnin in novih vedenjih. Hvala vsem, ki so nam pripravili nepozabni decembrski popoldan!

    Zabeležila M. Gaberšnik
    Fotografije: Branko, Irena, Ivanka, Lidija, Marija, Vojko

  • Praznovanje tridesetletnice društva

    Praznovanje tridesetletnice društva

    Vsak pobudnik, naj bo to vrtičkar ali ustvarjalec, je vesel, ko njegova ideja – drobno semence – skali, ponosen je, ko zraste, še bolj pa, če se v daljšem obdobju razraste in rodi številne sadove.

    Ena takih idej je bila prva skupinica tečaja italijanskega jezika za odrasle, ki je zrasla v ustanovitev Univerze ta tretje življenjsko obdobje, po novem pa Društva UTŽO Ilirska Bistrica, ki letos obeležuje trideseto leto uspešnega organiziranja in izvajanja izobraževanja za starejše in je del vseživljenjskega učenja. Ta častitljiv jubilej smo tako člani univerze kot tudi številni gostje proslavili 12. decembra v Kettejevi dvorani Doma na Vidmu.

    Uvodoma nas je pozdravila predsednica Društva UTŽO, ga. Nevenka Tomšič. Izrazila je ponos, da »danes člani univerze svoje znanje bogatijo v 25 izobraževalnih skupinah, krožkih, delavnicah, gledališkem abonmaju – skupaj nekaj več kot 400 slušateljev.« Omenila je, da smo ena izmed 53 univerz, vključenih v Mrežo slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Poudarila je, da »izvajamo različne raziskovalne projekte ter projekte in  programe medgeneracijskega sodelovanja in učenja, saj raznolika starostna struktura pomeni bogato ustvarjalnost« ter da smo »v zadnjih desetih letih našega delovanja raziskovali mnoga področja lokalne zgodovine, etnologije in naravne ter kulturne dediščine; sodelovali smo v dvanajstih raziskovalnih projektih ter rezultate raziskovalnega dela objavili v enajstih knjigah, v publikacijah in prispevkih o izsledkih raziskav.«                                                                                      

    Predsednica se je zahvalila članom, organom upravljanja, mentorjem, animatorjem ter posameznim delovnim skupinam za pogum, drznost, navdušenje in prostovoljno delo, saj s pozitivno naravnanostjo zmoremo (kljub oviram in naporom) realizirati zastavljene naloge in aktivnosti. Ob zaključku je izrazila še ponos, da že petnajst let vodi tako pomembno in uspešno organizacijo, ki »starejšim daje možnost izobraževanja, pridobivanja znanja za življenje in zadovoljstvo, da se družijo, širijo socialno mrežo in živijo polno življenje ter razvijajo svojo osebnost in družbeno angažiranost.«  

    Uvodnim mislim predsednice se je pridružil župan, dr. Gregor Kovačič, ki se je zahvalil za vse, kar ustanova daje okolju in skupnosti.

    Tople pozdrave predsednice Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, prof. dr. Ane Krajnc, pa nam je iz Ljubljane prinesla dr. Dušana Findeisen, ki je obudila tudi spomin na začetke delovanja UTŽO ter na skupaj izvedene projekte.

    Ob trideseti obletnici je Društvo izdalo nov zbornik, ki zajema zadnjih pet let delovanja. Doslej so izšli zborniki ob 10., 15., 20. in 25. obletnici. V tokratnem zborniku je na 154 straneh objavljeno 140 prispevkov, bogati ga veliko fotografij, kar 333 jih je. Zbornik je poklon vsem članom in drugim, ki so kakorkoli pomagali ali sodelovali pri razvoju in delu UTŽO. Na naslovni strani knjige je »Vešča s knjigo«, slika našega dolgoletnega člana in častnega člana, slikarja Jožeta Šajna.

    Vsaka od skupin je v zborniku našla svoj prostor za prispevek mentorja, animatorja, za spomine, mnenja, občutke udeležencev. Vse skupaj pa so pod vodstvom predsednice Nevenke Tomšič uredile članice uredniškega odbora Ivanka Bratović, Mirjam Dolgan in Irena Štembergar.

    Svoje misli, občutke in spomine na različne dogodke so na prireditvenem odru z nami delili in popestrili urice druženja: Magdalena Penko Šajn, Janko Poklar, Jasna Cimperman, Ivica Smaila, Edi Polh, Marica Gaberšnik, Jana Poljšak in Marija Prosen Ujčič.          

    Upravni odbor je na predlog Komisije za podeljevanje priznanj na svoji 16. seji dne 18. 11. 2025 sprejel sklep o dodelitvi posebnih zahval, častnega članstva in plaket.

    Posebne zahvale za podporo in pomoč so prejeli »zunanji sodelavci«: Občina Ilirska Bistrica, Dom starejših občanov, TIB storitve d. o. o, gospa Petra Jenko, Atelje cvetličarna Brigita, Tiskarna Mljač d. o. o. in oblikovalka publikacije Lucija Klanac.

    Posebne zahvale za že več kot desetletno nesebično, uspešno vodenje svoje skupine so prejeli mentorji: Edi Polh (14 let vodenja skupin Nemščina ter Popotovanje in raziskovanje), Meta Frank (12 let vodenja skupine Ruščina), Klara Hrvatin (12 let vodenja skupine Kultura Japonske), Ana Kirn (12 let, Francoščina), Tanja Volk (12 let, Angleščina), Dora Kalčič (18 let, Pohodništvo) in Marija Gaberšnik (20 let, Spoznavajmo svet in domovino).

    Za zasluge pri izvajanju, razvoju in uresničevanju programa društva so prejele srebrno plaketo Jasna Cimperman, Mirjam Dolgan in Irena Štembergar, zlato plaketo pa Ivanka Bratović. Danijela Poročnik je bila imenovana za častno članico.

    Posebno zahvalo pa sta prejeli tudi Marija Šlenc Zver ter Nevenka Tomšič.

    V kulturnem programu je zaplesala naša skupina TA PRAVE na pesem Tječe tječe in kasneje z zloženo koreografijo za korake polke, valčka in čačačaja. Obiskale so nas in s petjem razveselile pevke ŽPZ Prem. Znani pesmi Beneških fantov in Lojzeta Slaka sta zaigrala Marija Prosen Ujčič na klarinet ter njen brat Mihael na harmoniko.

    Po zaključku prireditve so vsi prisotni ob izhodu prejeli naš novi zbornik ter se zadržali na prijetnem druženju in klepetu.

    Zapisala: Irena Štembergar, ki je prireditev tudi vodila
    Foto: Stojan Špetič

  • TA PRAVE zaplesale v Logatcu

    TA PRAVE zaplesale v Logatcu

    Napovedovalec je v soboto 29.11.2025 na 9. festivalu srebrnih plesnih skupin napovedal plesno skupino Ta Prave:

    »Ta Prave plešemo pod okriljem Univerze za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica in plešemo skupaj že četrto leto. Kaj drugega bi nas družilo, kot veselje do plesa, druženja in lepih oblek. Trenutno naša skupina šteje 17 plesalk, za nastop pa se nas je odločilo šest najpogumnejših. Zelo rade plešemo v tako prijetni družbi in okolju, kot je tu pri vas, zato se vam za povabilo na festival najlepše zahvaljujemo.«

    Skupina Ta Prave se je že drugič udeležila novembrskega festivala srebrnih plesnih skupin v Logatcu. Samo da spomnemo, 8. festival je potekal letošnjega junija v Ilirski Bistrici in je izstopal z rekordno udeležbo plesnih skupin ter z izvrstno organizacijo.

    Tokratnega dogodka se je udeležilo osem srebrnih plesnih skupin iz primorsko notranjske regije. Program pa so popestrili, poleg slavnostnih govornikov, še domača harmonikarja in klapa Galebi iz Cerknice. Zelo uspešen nastop Ta Pravih, je vseskozi spremljal navdušen aplavz polne dvorane Narodnega doma v Logatcu. Navdušile smo jih s plesom na miks treh poskočnih melodij.

    Dobro  vzdušje se je za vse nastopajoče in podpornike nadaljevalo tudi na skupnem druženju ob dobro obloženi mizi in ob nalezljivem petju cerkniške klape Galebi.

    Tako smo na mrzel in jasen poznojesenski dan, doživele dogodek, ki je pošteno ogrel tako naša telesa, kot naša srca.

    Vojka Kovačič

  • LIS´C  UNKRAT  I  D´NES  –  LISEC NEKOČ IN DANES

    LIS´C  UNKRAT  I  D´NES  –  LISEC NEKOČ IN DANES

    Zadnji novembrski teden, četrtek, suh mrzel dan – uspelo nam je obiskati Lisac. Skupina Spoznavamo svet in domovino počasi zaokroža s spoznavanjem bližnjih domačih in obmejnih krajev. Srečanje nam je omogočila ga. Sonja Surina s pomočnicami go. Bruno Poklar, Slavico Marinac in Tamaro Sremac.

    Lisac je hrvaška obmejna vas (občina Klana), ki jo le dober km loči od naše občinske meje. Leži na 700 m nadmorske višine med in pod Grmado ter Liščičem. Ga. Surina je že leta 2021 objavila knjigo o svojem kraju Lis´c unkrat. Pri tem so ji pomagali zlasti starejši vaščani, ki so bili deležni pripovedovanja po ustnem izročilu. Dopolnila jo je s svojimi pesmimi v domačem narečju. Zapisi prevevajo velika ljubezen do rojstnega kraja in njegovih ljudi.

    Sveti Jurij

    V cerkvici nad vasjo nas je pričakala ga. Bruna Poklar, ki je tudi njena skrbnica. Najprej nam je povedala legendo o sv. Juriju, ki je pokončal lisaškega zmaja. To se je zgodilo nekega davnega, davnega 24. aprila, ki je še danes največji vaški praznik v zahvalo zavetniku. Cerkvico so sezidali in opremili ter večkrat obnovili složni vaščani sami, kot pravi zadnji verz ge. Sonje v pesmi Liščani i Liš´šćice: Si za oniga od´n za se!

    Po vasi o vasi pridnih, delovnih, a hkrati veselih ljudi

    Pisno je vas prvič omenjena v 15. stoletju. Po popisu iz l. 1820 je štela 32 družin. Še ena posebnost: kmetije se niso delile in tudi novih hiš niso zgradili (le 1). Dedič je postal najstarejši sin, ki je moral skrbeti za starše. Ostali otroci so šli s trebuhom za kruhom, se poročili; le redke so odplačali, pa ne z zemljo.

    Obe vojni sta prizadeli vas in njene ljudi. Med drugo vojno (1944) so nemški okupatorji vas požgali. Ljudje so se pravočasno umaknili in se zatekli v sosednje vasi. Le 3 so ostali v vasi in te so ustrelili. Precej vaščanov je sodelovalo v NOB. Nekateri se niso vrnili. Vsem žrtvam so postavili spomenik.

    Čeprav je bila vas uničena, so jo prizadevni Liščani obnovili. To smo lahko videli na našem sprehodu. Hiše so večinoma enonadstropne. Velikokrat se je sosednja hiša z enim zidom »pripela« k drugi. Živeli so v slogi in se niso prepirali. Med obnovljenimi izstopa rojstna hiša ge. Sonje s kamnito fasado. Žal je nekaj domov zaprtih, ker so gospodarji pomrli. Zraven ali v bližini so bila še gospodarska poslopja (spravilo pridelka, živine voza, orodja, hrane za živino, drva za kurjavo). Tako vemo, da so bili poljedelci in živinorejci. Zelo radi so imeli konje in jih imajo še danes. Gozda niso imeli. Gozdna je dovolila, da so si odpeljali ostanke in vsaki družini določila »eno linijo«, ki so jo lahko posekali.

    Že leta 1913 je v vas s Kaliča pritekla po ceveh voda. Pri Škaljunovi hiši je bila vaška pipa. Ko je vode zmanjkalo, so hodili po vodo v Sušaški potok. Do danes so ohranili svoje unikatno narečje in delavnost. Ob prazničnih dneh pa so se poveselili, zapeli in zaplesali.

    Pri vsaki hiši nam je ga Sonja povedala domače ime in kakšno zanimivo posebnost (Kljukarovi, Škrtini, Šugljini, Jodreći, Štefanovi, Venceći…)

    V času po drugi svetovni vojni so se tudi Liščani zaposlovali v bližnjih industrijskih krajih. Precej se jih tudi izselilo v Avstralijo, ZDA, Nemčijo, Francijo.
    V vasi so imeli tudi gostilno in trgovino: prvo pri Grgurinovih, drugo pa pri Županićovih in v njej je po končani trgovski šoli delala ga. Brunado upokojitve.

    Pod Avstroogrsko so hodili v šolo v Klano. Italijani so jo odprli na Liscu. Po osvoboditvi so prve razrede osnovne šole, do 50-ih let, obiskovali doma, pozneje v Klani.

    Videli smo tudi ostanke vojašnic, imenovane barake, ki so jih zgradili v času italijanske okupacije, dogradili pa v času Jugoslavije. Gospa Sonja je svojo predstavitev začinila s simpatičnimi anekdotami in šalami, po katerih so Liščani tudi poznani!

    Po ogledu  vasi smo prišli do vaškega doma, kjer so nas gostiteljice bogato postregle. Gospa Sonja pa nam je prebrala še nekaj svojih pesmi v klenem narečju. Izkoristili smo dogodek in pred koncem zaželeli z besedo in s pesmijo vse najboljše našemu Stanku Novaku, ki je pred kratkim praznoval vstop med »dolgožive« – 90. rojstni dan.

    Pred odhodom smo se zahvalili za prisrčen sprejem, bogato predstavitev kraja in gostoljubje, ki ga premore le skupnost složnih ljudi!

    Zapisala M. Gaberšnik
    Fotografije: Branko, Lidija in Vojko

  • V PRIČAKOVANJU BOŽIČNO NOVOLETNIH PRAZNIKOV

    V PRIČAKOVANJU BOŽIČNO NOVOLETNIH PRAZNIKOV

    Ni praznikov brez jelke in brez adventnega venčka. Da bo adventni čas lep in čaroben, smo na Univerzi za tretje življenjsko obdobje zadnjo sredo v novembru organizirali delavnico pod okriljem Cvetličarne Brigita, katero je vodila Metka Klanac in izdelali unikatne adventne venčke in božično novoletne aranžmaje, ki lepšajo naš dom in nam prinašajo praznično vzdušje.

    Adventni venček je narejen s smrečjem, različnimi dekorativnimi okraski in vsebuje štiri sveče. Vsaka sveča ima svoj simbol. Prva sveča predstavlja pričakovanje in upanje, druga je simbol miru, tretja veselja, četrta je simbol ljubezni. Na prvo adventno nedelja, 30. novembra smo v krogu svoje družine prižgali prvo svečo. Ostale sveče bomo prižgali naslednje tri nedelje.

    Božično novoletna dekoracija pa bo krasila tudi vhodna vrata, ki so prvi korak k prazničnemu vzdušju.

    Naj bo praznični decembrski čas, res nekaj lepega in čarobnega, preživimo ga skupaj z družino in prijatelji v pričakovanju božiča in prihajajočega novega leta.

    Nevenka Tomšič
    Fotografije: N. Tomšič, J. Poljšak

  • Želim učiti, želim deliti znanje za boljši danes, za boljši jutri

    Želim učiti, želim deliti znanje za boljši danes, za boljši jutri

    Novembra smo v skupino kulturne klepetalnice povabili dr. Nino Seražin Lakota, zdravnico, diplomirano medicinsko sestro, mentorico zavestnega dihanja, certificirano mentorico zavednega starševstva pri Shefali Tsabary, priznani klinični psihologinji in avtorici svetovnih uspešnic o ozaveščenem starševstvu, ki razkriva revolucionarni pristop na tem področju. Kot pravi naša gostja, se je med branjem knjig dr. Shefali Tsabary navdušila nad njeno teorijo in se odločila za izobraževanje na njenem inštitutu.

    Ta teorija med drugim zagovarja, da je treba krepiti otrokovo samozavest in njegovo čustveno odpornost, celotna družina mora skrbeti za zdrave in pristne medsebojne odnose; pri tem se morajo starši prilagoditi novim zahtevam in pričakovanjem. Kot osebnostno zrele osebe naj bodo zgled otroku, morajo mu postaviti jasno zastavljene meje, biti vešči v komunikaciji, ki posledično povezuje družinske člane in člane vsake skupnosti. V medsebojnih odnosih je pomembno sprejeti otrokove resnice z ustreznim izkazovanjem naklonjenosti. Če je otrok v stiski, ne sme biti nikoli prepuščen sam sebi. Z vprašanji, kako si, kaj potrebuješ, kaj te moti ipd. je treba najti pot do njegovih čustev, do njegove izpovedi. Med poslušanjem naj bodo starši pozorni, da bi si pridobili otrokovo zaupanje naj se izogibajo presojanju. Takšno doživljanje odnosov, polnih topline, povezanosti, zaščite, postane model za otrokove bodoče odnose z ostalimi: prijatelji, člani različnih skupnosti, partnerji.

    Nekateri strokovnjaki zagovarjajo model permisivne vzgoje, ki se je pojavil v 20. stoletju in dopušča otroku izpolnitev vseh želja, možnost odločanja, izpolnjevanja vseh interesov. Starši skrbijo za njegovo osebno srečo, ne da bi mu postavljali kakršnokoli mejo, in se otroku popolnoma podrejajo. Posledice tega modela se žal poznajo v poznejšem razvoju otroka. V otroštvu je sicer samozavesten, ker mu je vse dovoljeno, v odraslosti se pojavlja problematično vedenje, ker ni navajen na prepovedi, ne pozna spoštovanja do drugih in ima občutek večvrednosti. V življenju vsakogar so potrebne tudi meje.

    Ko posamezniki, ne glede na leta, naletijo na meje, se počutijo nemočni. Ko so nerazumljeni, odreagirajo burno, z jezo. Ena od oblik reakcij na jezo ali druga močnejša čustva je tudi agresija, ki je vedno bolj prisotna v naši družbi, in ruši medsebojne odnose. Da se agresivnost doma ali v šoli ne bi razširila in ostala obvladljiva, je treba čimprej odkriti ozadje konflikta, izvedeti za razloge, se z otrokom pogovarjati o emocijah in občutkih, ki so pripeljali do določene situacije, mu pomagati razumeti svoja čustva, občutke, svojo žalost. Če jih bo otrok razumel, se jih bo naučil tudi obvladovati.

    Članice so se aktivno vključile v razpravo, s predavateljico spremljale novosti in spremembe na področju vzgoje, izvedele, kako napačni vzgojni prijemi posledično vplivajo na odraslost, debatirale o nesoglasjih med starši in starimi starši, o vlogi družine, prilagajanju vzgojnih metod ob hitrem spreminjanju življenja, o travmah, samozavesti … Srečanje se je zaključilo v sproščenem pogovoru. Naši gostji, ki nam je razkrila marsikatero novost s področja drugačne, sodobne vzgoje, želimo še veliko uspešnih spletnih predavanj, predavanj v živo, vodenja delavnic o zavestnem starševstvu, individualnih svetovanj mladim staršem, ki se k njej zatekajo po pomoč. Z njeno energijo ji kljub obilici dela vse to uspeva.

    N. L. Ujčič,
    kulturna klepetalnica