Čeprav ni bil nič kaj obetaven majski dan, so se članice skupine K(r)uharije UTŽO ob zaključku študijskega leta 2025/2026 odpravile v Slovensko Istro.
Najprej so se ustavile v Hrastovljah in si ogledale gotsko cerkev sv. Trojice, katere nastanek sega v čas med 12. in 14 stol. in slovi po freskah umetnika Janeza iz Kastva nastalih ob koncu 15.stol. Te vključujejo prizore stvarjenja sveta, izgon Adama in Eve, Kristusov križev pot ter “Mrtvaški ples”, ki ponazarja neizbežnost smrti za vse sloje družbe. Cerkev obdaja taborsko obzidje iz 16. stoletja, ki je služilo obrambi pred turškimi vpadi.
Pot so nadaljevale v vasici Sv. Peter in si ogledale Etnološko zbirko Tonina hiša – srce istrske tradicije. Hiša je značilna kmečka podeželska hiša severozahodnega dela Istre iz 19. stoletja ali prej. V prvem nadstropju kamnite stavbe so bili bivalni prostori s kužino (kuhinjo) in kamaro (sobo). Tu je ohranjeno odprto ostrešje s strešno konstrukcijo iz hrastovega lesa z deli korenin, razstavljeno veliko starega izredno lepega in zanimivega pohištva in ostalih predmetov. Zelo zanimiv je spodnji del hiše, ki je pred obnovo služil poljedelskim, sadjarskim, vinogradniškim in oljarskim dejavnostim, v 19. stoletju pa je bila v njih oljarna. Pri pridobivanju olja so uporabljali: mlin za mletje oljk, stiskalnico za stiskanje zmlete oljčne mase, vreteno za zategovanje vijaka stiskalnice (kot pomožno delovno orodje) in peč s kotlom, v katerem so segrevali vodo. Hiša je bila last premožnejše družine Gorela. Ime je dobila po Antoniji Gorela (1873–1967), ki je bila zadnja lastnica hiše in je v njej živela do leta 1961.
Za kosilo so se ustavile na Turistični kmetiji Tonin v Pučah, ki ponuja avtentično istrsko kulinarično ponudbo in je prepoznavna po ekološkem oljčnem olju, vinih in domačih dobrotah.
Postregli so jim z domačo kulinarično specialiteto-mesom izpod peko. Ni šlo pa brez kozarca dobrega domačega istrskega vina.
Za zaključek popoldneva so se zapeljale še do 2,5 m visokega Krkavškega kamna (menhir) iz 1. stoletja pr. n. št..Kamenz reliefi na obeh straneh prikazuje človeka (ali božanstvo – po nekaterih teorijah boga sonca) z razprtimi rokami in z žarki okoli glave. V vasi danes stoji replika kamna, original pa hrani Pokrajinski muzej Koper.
Pomen in čas nastanka Krkavškega kamna je težko določiti. Morda je nastal v prazgodovini in gre za edini slovenski menhir, morda pa gre za upodobitev perzijskega boga Mitre.
Posebnost kamna je tudi lega: v njegovi bližini je bila rimska cesta in kamen se nahaja blizu rimskega najdišča. Nekateri mu pripisujejo poseben pomen, saj leži na sečišču leg bližnjih cerkva, ki tvorijo pravilni latinski križ, kjer je kamen središče križa. Cerkve naj bi zgradili okoli kamna, da bi uničili njegovo »hudičevo moč«. Nekateri radiestezisti trdijo, da so ob kamnu posebne, dobre energije, kar je morda razlog, da so kamen častili z različnimi obredi.
Bil je res prečudovit dan, poln novih doživetij in spoznanj preteklosti, ki bodo ostala nepozaben spomin na prijetno druženje skupine, ki svoje znanje bogati na univerzi že tretje študijsko leto.
Zapisala: Nevenka Tomšič
Fotografije: N. Tomšič, I. Bratovič
