V maju smo uspešno zaključili študijsko skupino Umetnostna zgodovina ter tako sklenili še eno leto raziskovanja in razumevanja bogate umetniške dediščine. Letošnji program smo vsebinsko začeli in končali v obdobju srednjega veka, ki je s svojo raznolikostjo in simboliko ponudil obilico vsebin za poglobljeno spoznavanje umetnosti.
Na začetku smo se posvetili starokrščanski ter bizantinski umetnosti, ki je pogosto vplivala na ikonografijo in slogovne značilnosti zgodnjekrščanskih del. Sledil je prehod v karolinško in otonsko umetnost, nato pa smo se posvetili romaniki ter študijsko leto zaključili z gotiko – obdobjem mogočnih cerkva, izrazite simbolike in vse večje umetniške razgibanosti. Poznogotska dela, ki smo jih obravnavali, so že nakazovala prehod v nove umetnostne tokove, s katerimi se bomo srečali v prihodnjem letu.
Pri vsakem obdobju smo sistematično pregledali razvoj arhitekture, slikarstva in kiparstva, s posebnim poudarkom na sakralni umetnosti, ki je bila v srednjem veku daleč najpomembnejša in najobsežnejša. Primerjali smo slogovne značilnosti, razpravljali o ikonografiji ter na podlagi zgodovinskih in družbenih okoliščin dobili širši vpogled v razvoj umetnosti skozi celoten srednji vek.
Študijsko leto smo zaokrožili z obiskom stalne zbirke srednjeveške umetnosti v Narodni galeriji. Čeprav je slovenska srednjeveška zapuščina skromnejša v primerjavi z evropsko, nam je ponudila lep zaključek in dragoceno priložnost za utrditev znanja, pridobljenega skozi študijsko leto.
Pred nami je še zadnji nabor vaših zapisov. Vsak od njih bi lahko bil samostojno potopisno predavanje, zanimivo, zabavno in poučno.
Odlični izdelki!
Vse udeleženke naših delavnic ste lahko zares ponosne: na svojo željo za učenje, na pripravljenost deliti svoje foto zapise in misli z drugimi, nazadnje in najbolj pa na svoje izdelke, ki so dokaz vaše volje do življenja in ustvarjanja. Domišljija in kreativnost so po mojem tisto najplemenitejše v nas.
S tistimi tremi, ki jim letos projekta ni uspelo dokončati, pa se zagotovo znova srečamo v naslednjem študijskem letu. Ne zdravstvenim, ne drugim preprekam ne bomo dovolile, da nas ustavijo, četudi nas začasno upočasnijo!
Naš projekt »digitalne sledi« je živ, raste in se razvija 😉.
Saj se spomnete: Ideja je bila, da bi vsaka od nas pripravila nek fotografski zapis, ki naj bo kombinacija fotografij in teksta. Čisto svoj, čisto individualen. Naj gre za katerega izmed izletov, najljubši sprehod, lahko gre za fotografije najljubše rože v vrtu v različnih fazah skozi leto, morda bi kdo želel predstaviti kakšno posebnost v svoji vasi, lahko…. Meje izbire so le naša domišljija.
Da se vsi skupaj učimo in kako je naše skupno delo koristno, dokazuje recimo tudi ta malenkost, ki sem se je naučila in jo bom zdaj za vedno vedela:
Ena od udeleženk ima na svojem telefonu slike s končnico heic in word tega ne prepozna kot sliko, ker hoče končnice jpg. Jaz na to še nisem naletela in sem seveda najprej na spletu poiskala odgovor na vprašanje: kaj je heic format
HEIC (High Efficiency Image Container) je sodoben format zapisa slik, ki ga Apple uporablja kot privzetega od sistema iOS 11 (2017) za shranjevanje fotografij. Ponuja bistveno manjšo velikost datoteke (približno polovico manj kot JPEG) pri enaki ali boljši kakovosti slike, kar prihrani prostor na napravi in v oblaku.
Čeprav je primaren za Apple naprave, je podpora v Windows in na drugih platformah slabša, kar pogosto zahteva pretvorbo v JPG.
Nasvet za udeleženko z iPhonom: Kako nastaviti iPhone, da samodejno ustvarja JPEG fotografije Odpri Nastavitve (Settings) Pojdi v Kamera > Formati (Camera > Formats) Izberi Najbolj združljivo (Most Compatible)
Sledilo je iskanje aplikacije: heic to jpg in izbira enega od brezplačnih pretvornikov na spletu, naprimer https://www.iloveimg.com/convert-to-jpg/heic-to-jpg Fotografije se naloži na spletno stran iz z nje potegne konvertirane, ki jih potem brez težav vstavimo v wordov document.
V mesecu marcu smo se članice skupine “digitalni vsakdan” dobile štirikrat in realizirala svoj nov projekt, ki smo ga naslovile “digitalne sledi”.
Ideja je bila, da bi vsaka od nas pripravila nek fotografski zapis, ki naj bo kombinacija fotografij in teksta. Čisto svoj, čisto individualen. Naj gre za katerega izmed izletov, najljubši sprehod, lahko gre za fotografije najljubše rože v vrtu v različnih fazah skozi leto, morda bi kdo želel predstaviti kakšno posebnost v svoji vasi, lahko…. Meje izbire so le naša domišljija.
Naučile smo se najprej v googlov[1] in nato še v wordov[2] dokument vstaviti slike in jih osmisliti s komentarji. Ob tem pa smo se mimogrede naučile uporabljati google drive: kako se slike ali dokument na drive naloži in/ali prenese na lokalni disk, kako se znotraj enega ali drugega urejevalnika dokumentov ureja slike, kako vstaviti v dokument številko strani in kaj pomenijo slogi v wordu in kako in zakaj se jih uporablja in pojasnile ter se naučile še marsičesa, na kar smo naletele ob delu mimogrede.
Mirjam Dolgan, mentorica
[1] dostopen vsem, ki uporabljamo gmail, se pravi da imamo google račun [2] večina nas ima in uporablja predvsem MS office
Da je delo lažje steklo, smo se razdelile v 2 skupini. Objavljam doslej dokončane izdelka prve skupine, lahko pa pričakujete nadaljevanje.
Na koncu šolskega leta bomo na naši spletni strani odprli novo kategorijo, morda pod projekti ali kar »digitalne sledi«, kjer bodo ti izdelki trajno dostopni. Fotografski zapis bo tako za vedno dosegljiv v digitalnem vesolju. Sledi svojega dela in razmišljanja puščamo v naših zbornikih in drugem delu, dodajmo temu še digitalni zapis. Dokažimo sebi in drugim, da znamo biti kreativne, četudi gre za nova področja in orodja!
V sredo, 25. 3. 2026, se je študijska skupina Ruski jezik za zaključek študijskega leta odpravila v Ljubljano.
Obiskali smo največjo slovensko knjigarno Konzorcij in ugotovili, da se je – na žalost – ponudba ruskih knjig skrčila na eno knjižno polico. Potep smo zaključili v Voyager Craft Baru, ki se nahaja na nekdanji terasi enega največjih hotelov v Jugoslaviji, hotela Metropol. Nasmejali smo se mladim slovenskim stand-up komikom in poklepetali z lastnikom bara, Rusom Pavlom Fedorovskim.
Tokrat je v skupini K(r)uharije zadišalo po praznikih. Članice skupine so spekle Štefani pečenko, znano tudi kot mesna štruca s kuhanimi jajci, po tradicionalni slovenski jedi, ki izvira iz obdobja Avstro-Ogrske. Njeno ime je povezano z belgijsko princeso Štefanijo, ženo prestolonaslednika Rudolfa Habsburškega. Ta okusna pečena rolada iz mletega mesa in kuhanih jajc je sčasoma postala priljubljena jed v Sloveniji, pa tudi širše po Evropi. Je odlična izbira za praznične, svečane priložnosti ali nedeljsko kosilo.Odlično se poda k pire krompirju, pečeni zelenjavi ali solati. Pripravimo jo lahko tudi vnaprej in jo pred postrežbo samo spečemo. Odlično se prilega različnim omakam, ki jih lahko prilagodimo svojemu okusu.
Kot prilogo k mesni štruci so pripravile krompir pire, postregle pa so tudi s francosko solato, ki je ena od nepogrešljivih jedi prazničnega jedilnika/menija in njeno novo tekmico versajska solato.
Preden smo se lotile pokušanja, nas je Ljuba naučila molitev, ki so je nekoč pred vsako jedjo molili v njihovi hiši.
O Bog to vse nam daješ ti, kar dan za dnevom nas krepi. Podeli, da nam to jedilo, po tvoji volji bo teknilo.
Ker prazničnega ali nedeljskega kosila ni brez sladkega peciva, so spekle še orehovo babko.
Babka in potica sta si na videz podobni sladki kvašeni pecivi, a se razlikujeta v obliki in pripravi. Potica je tradicionalna slovenska praznična sladica, zvita v obliko valja in nato oblikovana v krožno obliko, pogosto pečena v posebnem modelu z luknjo in z orehovim nadevom. Babka je vzhodnoevropskega/judovskega izvora in ima spiralni ali zviti vzorec, ki je nastal zaradi prepletenega testa z nadevom. Vsebuje pa lahko številne različne nadeve. Pogosto orehov, čokoladni, cimetov, sadni nadev, idr.
Ker je tu velika noč so pripravile tudi paleto različnih pirhov za okrasitev praznične mize in postregle nadvse okusno žuco (žolco) s koščki svinjskega mesa in jajci.
Če iščete ideje, kaj postreči za bližajoče se praznike ali nedeljo, so tukaj naši recepti za izbor jedi, ki vam zagotovo uspejo, so pa tudi izredno dobre in okusne.
Hitro se zavrtijo meseci, hitro se vrtijo leta, predvsem študijska leta. Tudi naše druženje pri učenju nemščine vsakokrat hitro mine, saj se veliko smejemo, klepetamo in napenjamo možgane, da poiščejo zakopane ali pozabljene besede, izraze, fraze in pravila.
Naš mentor Edi Polh je vesten in delaven in le malokdaj preskočimo torkovo druženje, zato smo med prvimi, ki končamo svoj 50 urni cikel učenja in druženja.
Vesten in delaven pa si v vseh okoliščinah ali pa nisi nikjer in ravno zato ne gremo na končni izlet, kot smo pričakovali. Edi je v službi na polno angažiran in okupiran. Zato smo željeni in planirani izlet premaknili na začetek naslednjega šolskega leta, če se bo izšlo.
Obljubili smo si, da se v vsekam primeru naslednje leto znova vpišemo k nemščini. Obstaja namreč možnost, da smo tako duhoviti in zabavni ravno zato, ker naši možgančki telovadijo tudi po nemško.
Gorski kotar je gorato področje, ki ga zaradi gozdov in ugodne klime imenujejo kar zelena oaza, in je približno umeščen v trikotniku med južno slovensko mejo (pod Kočevjem jo naravno ustvarjata dolini dveh rek, Čabranke in Kolpe) ter Karlovcem in Reko. In zakaj omenjam prav Gorski kotar? Bogato kulturno dediščino in zgodovinsko izročilo tega območja že dolgo raziskuje in ohranja dr. Karmen Delač – Petkovič, imenujejo jo tudi varuhinja dediščine Gorskega kotarja, je raziskovalka, višja knjižničarka, novinarka, pisateljica, dobitnica mnogih nagrad, ki je tretjo februarsko sredo obiskala našo skupino kulturna klepetalnica. Njena dela razkrivajo zgodovinsko preteklost krajev, povezanost ljudi na obeh straneh meje, zgodbe plemiških rodbin, etnografske posebnosti, opisuje izumrle poklice (pokučarci, motritelji), ohranja spomin na znamenite kotarske osebnosti. Eno izmed takih del je biografija književnika (slikarja, prevajalca, zunanjega sodelavca SAZU) Ivana Brajdića, objavljena v hrvaškem in slovenskem jeziku. Za svoj opus prevedenih del sodobnejših slovenskih piscev v hrvaščino je bil nagrajen z Župančičevo listino, ki jo SAZU podeljuje najboljšim tujim prevajalcem. … Prav posebej ji je pri srcu vasica Kuti, na katero jo vežejo srečni spomini na njeno zgodnje otroštvo. In prav tu se nahaja najmanjša hrvaška knjižnica in čitalnica. Leta 1936 je šestnajst vaščanov prostovoljno renoviralo stavbo in jo namenilo zbiranju, ohranjanju in širjenju pisane besede – v njej so zbrali čez 9000 knjig, vaščanov pa je bilo samo 30. Neverjeten podvig! Še danes se v njej odvijajo razni kulturni dogodki, realizirajo projekti; množično jo obiskujejo otroci s svojimi pedagogi; postala pa je tudi navdih za slikanico Srečna hišica. Avtorica dr. Karmen Delač – Petković je zanjo dobila nagrado za najboljšo hrvaško slikanico (leta 2013/2014); prevedena je tudi v angleški jezik. Nadvse zanimiva je zbirka devetnajstih črtic Srečne ljubezni (eno izmed njih nam je gostja tudi prebrala). To so v bistvu pripovedi o nesrečnih, neuresničenih in namišljenih ljubeznih, kar bralcu nakaže že naslovnica z motivom lesenih vrat poljskega WC-ja in izrezanim srcem. Popoln nesmisel? Ko začneš prebirati črtice, ugotoviš, da se nobena od ljubezni res ne more uresničiti, ker jo ubijajo različne prepreke od ljubosumja, izkoriščanja, zamolčane preteklosti, posesivnosti, nasilja, trpinčenja, bolezni … Zavajajoč naslov, ki te toliko bolj pritegne k branju poleg prvoosebnega pisanja, ko ima bralec občutek, da se mu oseba izpoveduje in zato pušča v njem globlji odtis prebranega. Skratka: to je knjiga, ki te povleče k branju; še dolgo razmišljaš o pisani paleti usod vsakega posameznika, o zapletih in presenetljivih razpletih nevsakdanjih zgodb; knjiga, ki je ne pozabiš. Za to knjigo je avtorica dobila drugo nagrado gorančica, najboljše literarno delo, povezano z Gorskim kotarjem. Da bi spoznali vse dejavnosti in objave naše gostje, bi potrebovali veliko več časa. Čaka jo še veliko novih načrtov, kajti pripravlja zbirko bajk za otroke Gorske bajke, zbirko biografij o znamenitih Goranih, znanstveno delo o sakralni zapuščini brodomoravskega kraja, ilustrirani prikaz etnološke zapuščine Kuharica, manj govori, zbirko zgodb o življenju starejših ljudi …
Na koncu srečanja smo uživali v njenem branju dveh še neobjavljenih zgodb, ob katerih smo se od srca nasmejali, kajti avtorica med všečnim načinom pisanja nikoli ne pozabi na domiselnost in nalezljiv humor. Naši obiskovalki se zahvaljujemo za njen obisk, za predstavitev njenega bogatega dela. Želimo ji še veliko ustvarjalnosti in uspešno zaključenih projektov. In če povzamem mnenje navdušenih članic: Tako empatičnega, prijetnega, duhovitega … gosta še nismo imeli v naši sredini.
N. L. Ujčič, mentorica kulturne klepetalnice, UTŽO Il. Bistrica fotografije: Ivanka B. in Nevenka T.
Pust hrust mastnih ust je že pred vrati in tudi v kuhinji skupine K(r)uharije UTŽO je v predpustnem času zadišalo po starih domačih pustnih jedeh.
Kraljica tokratne obložene mize je bila ocvirkova potica. Kuhale pa smo tudi ječmen s suhimi rebrci, cvrle krofe ter jogurtove miške.
Običajno se klasična sladka potica peče za božične in velikonočne praznike, v pustnem času pa je poleg obilice drugih pustnih dobrot – krvavic in klobas, kislega zelje in repe zabeljene z ocvirki, matevža, ječmena s suhimi svinjskimi rebrci in kuhane svinjske glave ali rilca, pa tudi krofov, flancat in mišk – na mizi tudi ocvirkova potica: slana potica, ki ji ponekod pravijo tudi ocvirkovka ali špehovka, katere posebnost pa je njen nadev. Namesto z orehi in lešniki je ta nadevana z ocvirki. Kot se za uvod v pustno mastno obilje spodobi, je ocvirkov nadev kot nalašč za potico tega obdobja. Ocvirkova oziroma špehova potica je starejša pustna jed, kot so krofi.
Tudi pustna miza naše skupine se je šibila pod pripravljenimi dobrotami, saj tradicija veleva, da mora biti karnevalska hrana mastna, ocvrta in posuta s sladkorjem. To so upoštevale tudi udeleženke skupine in za obed poleg ocvirkove potice pripravile tudi okusen in slasten ječmen s suhimi svinjskimi rebrci in panceto. Ni pa manjkalo niti najbolj priljubljenih sladkih pustnih dobrot, zlatorjavih, rahlih in dišečih krofov in mišk.
jećmenocvirkovkakrofimiške
Ob branju našega prispevka, se vam verjetno že cedijo sline, tako kot so se tudi našim dekletom, saj je med pokušino v trenutku zmanjkalo vseh pripravljenih zares okusnih in slastnih jedi.
Še je čas, da tudi vi v pustnem obdobju pripravite jedi po njihovih priloženih preverjenih receptih, ki vam bodo zagotovo tudi uspele.
Pa pohitite in ne zamudite pustnega veselja in dobre hrane, saj pustnemu torku sledi pepelnična sreda, dan postenja in omejevanja hrane!
