Kategorija: dogodki

  • Aprilski retrovizor

    Aprilski retrovizor

    Zadnje srečanje smo članice kulturne klepetalnice preživele v Ljubljani, kjer smo obiskale razstavo v NUK-u »A tudi vi rišete Mikija Mustra?«. Po njej smo se odpravile do Lutkovnega gledališča, nato pa z vzpenjačo na Ljubljanski grad do Lutkovnega muzeja. Dan, namenjen animaciji in najbolj znanim slovenskim stripovskim junakom.

    V NUK-u sta Rok Glavan in Samo Kristan, avtorja bibliografije in razstave ob 100-letnici rojstva Mikija Mustra, ustvarila odmeven projekt o zgodovini stripa pri nas. Razstavni prostor s knjižnimi ilustracijami, originalnimi risbami, redkimi publikacijami, znanimi stripovskimi junaki, Zvitorepcem, Trdonjo in Lakotnikom in drugim gradivom je razkrivalo umetnikovo mojstrsko delo, njegovo ustvarjalno širino in bogat opus njegovega delovanja. Ko smo vstopile v prostor, smo se nehote vrnile v čas, v katerem so nas spremljali znani risani junaki stripov, ki smo jih, mladi in zvedavi, z užitkom prebirali. V našem spominu še vedno živijo nagajivi zajčki s televizijskega Cikcaka, reklame za Viki kremo, Čungo Lungo, Jelovico, trgovino Mercator … Ob avtorjevem obširnem opusu, Mikiju Mustru, ki je nedvomno naš najboljši ustvarjalec in risar stripov, slikanic ter filmskih risank, smo med obujanjem spominov podoživele čase svojega odraščanja, svoje mladosti.

    Od Nuka-a smo se spustile do Tromostovja, šle mimo mestne tržnice in se ustavile pred Lutkovnim gledališčem, kjer sta nas čakala člana gledališča, Nataša in Brane Vižintin, da bi nam razkazala prostore ter nas strokovno popeljala v svet lutkarstva in drugih dejavnostih v tej hiši umetnosti. Še malo smo počakali pred gledališčem in gledali uro na strešni frčadi. Ko bije polna ura, se iz okenske odprtine izmenično prikazujeta Krpan in njegova kobilica.


    Stopili smo v svet domišljije, spoznali, da je v lutkarstvu več vrst lutk od ročnih, marionet, javajk, mimičnih lutk, ploščnih lutk, ki ustvarjajo podobe s senco, do prstnih lutk. Animatorji jih vodijo posredno na različne načine, kar vsekakor ni lahko. Ko nam je g. Brane, mojster animacije, razdelil ročne lutke, in nam pojasnil, kako jih moramo »oživiti«, se je mali gledališki prostor napolnil s smehom; vse smo ustvarjalno premikale ročne lutke, pravijo jim tudi zijavke ali ginjoli, in uživale v igri. V njej smo na trenutek zaživele kot otrok, radoveden, igriv, iskren in vesel.


    V prostorih lutkovnega gledališča poleg predstav organizirajo delavnice za otroke, skrbijo za nove scene, lutke; v njih poleg mnogih aktivnosti potekata dva festivala Zlata paličica in mednarodni festival Lutke. V stavbi je odprta tudi specializirana otroška knjigarna z izborom vrhunske otroške literature.

    Da bi si ogledale še Lutkovni muzej na Gradu, smo se peljale z vzpenjačo. Od 2015 je to prvi lutkovni muzej pri nas. Hrani obsežno zbirko predmetov in različnih arhivskih dokumentov iz slovenske lutkovne zgodovine. S stalno razstavo prikazuje nastanek in razvoj lutkarstva po letu 1910. Do gradu vodi tudi Lutkovna pot – umetniška postavitev z mehanično vodenimi lutkami, ki simbolno povezuje muzej z lutkovnim gledališčem.


    Prijeten dan je v nas obudil spomine na stripovske in risane like, nam razkril animirano plejado prepričljivih lutkovnih junakov, podrobneje predstavil vizionarna dela avtorjev, ki so obogatili in še bogatijo slovenski kulturni prostor.

    Zapisala: N. L. Ujčič, mentorica
    Fotografije: Ivanka in Irena

  • UTRINKI Z JAPONSKE

    UTRINKI Z JAPONSKE

    Za vsebino zadnjega srečanja v kulturni klepetalnici je poskrbela naša članica in moja asistentka Heda Vidmar, ki je z nami delila vtise s štirinajstdnevnega potovanja po Japonski, deželi nasprotij, kjer se tisočletna tradicija prepleta z življenjem v ultramodernih mestih. Kitajci so jo prvi poimenovali Dežela vzhajajočega sonca. Simbol cesarstva je ves čas krizantema s šestnajstimi listi. Leta 1947 je postala ustavna monarhija s cesarjem, ki ima le protokolarno funkcijo. Čeprav je država tehnološko zelo napredna, naj si turisti pred potovanjem raje priskrbijo njihovo valuto, saj se na Japonskem praviloma ne plačuje s kartico. Turisti bodo ob menjavi dobili okrog 182 jenov za 1 evro.

    Vodnik Maks, Ukrajinec, ki se je devetnajstleten priselil na Japonsko, je njihovo skupino najprej popeljal na največji in obenem najgosteje naseljen otok Honšu s 104 milijoni prebivalcev. Poleg Tokia so si ogledali še Hirošimo, otok Miyajima, Kjoto, Naro, Takajamo, številne gradove, svetišča šintoizma in budistične templje, kraj Kurashiki, Osako in druge destinacije.

    Tokio, glavno mesto, pomeni vzhodna prestolnica Japonske. V njem živi desetina prebivalstva in slovi kot najgosteje naseljeno območje na svetu. Tokijska postaja je osrednje vozlišče japonskega železniškega omrežja, njihovi hitri vlaki (šinkansen) so tihi, udobni in točni ter dosežejo do 320 kilometrov na uro.
    2012 so v mestu dogradili najvišjo japonsko zgradbo – stolp Skytree, visok 634 m. V njem so TV in radijska komunikacija, restavracija in turistična razgledna točka. Med mestne znamenitosti spadata stadion Jojogi (delo arhitekta Kenza Tange) znan po strehi, ki visi, in je bil zgrajen za OI 1964; druga znamenitost je najbolj prometno križišče na svetu – Šibuja. Ob zeleni luči gre čez prehode za pešce okrog 3000 ljudi naenkrat. In še ena zanimivost: ko se prižgejo zelene luči na semaforjih, začnejo na njih čebljati elektronski ptiči, ki ljudi opozarjajo na varen prehod.
    V bližini stoji kip psa Hachika, ki je na postaji devet let zaman čakal na svojega umrlega gospodarja. Postavljen je kot simbol zvestobe, nevsakdanja zgodba o njem je bila posneta na filmski trak.

    Akihabara velja za pomembno nakupovalno središče z elektroniko in računalniškim blagom. Po celotnem okrožju so številne kavarne s prigrizki, postregle vas bodo natakarice, oblečene kot priljubljeni liki iz risank.

    Naprej v Hirošimo. Nanjo in na Nagasaki so Američani avgusta 1945 odvrgli atomski bombi. Za seboj sta pustili katastrofalne posledice, ki jih prebivalci čutijo še danes. V Spominskem parku stoji kip deklice, posvečen otroškim žrtvam tega bombardiranja. Nad njo se dviga žerjav. Ob kipu stojijo zaboji, polni papirnatih žerjavov, ki prihajajo od vsepovsod. Ta otroški spomenik miru je navdahnila resnična zgodba deklice Sadako, ki je v upanju na ozdravitev izdelala več kot tisoč žerjavov. Po japonskem verovanju se ti izpolni želja, če izdelaš tisoč takih ptic. Papirnati žerjavi so simboli sreče, ozdravitve, zato jih posamezniki podarjajo bolnikom. Navada je tudi, da Japonci svoje želje napišejo na papirčke in jih puščajo v templjih.

    Otok Miyajima blizu Hirošime je sveto mesto šintoizma. Sredi morja je čudovit razgled na slikovita prostostoječa vrata (tori), izdelana iz kafrovih dreves, ki so del svetišča Itsukushima pod Unescovo zaščito.
    Najočarljivejše zgodovinsko mesto je Kurašiki, nekoč znano po trgovini z rižem in tekstilni obrti. V številnih restavriranih tradicionalnih lesenih stavbah z ohranjeno notranjostjo so tla prekrita s tatamiji. Posebno doživetje je spanje na teh prepletenih riževih blazinah, na katerih se odlično spi. V nekaterih trgovinah lahko kupite vse japonske znamke jeansa, tudi posebne kavbojke, barvane z japonsko modro indigo barvo.

    V Nari, prvi prestolnici Japonske, je najstarejši budistični tempelj iz 8. stoletja in največji bronasti kip Bude, visok 16 metrov.
    Duh stare Japonske je najbolj ohranjen v Kjotu, mestu s številnimi templji in tradicionalnimi lesenimi hiškami; gejše boste srečali v mestni četrti Gion.
    Še nekaj značilnosti, ki jih je skupina opazila med potovanjem:
    Priljubljeno darilo z Japonske je mačka z dvignjeno tačko, ki prinaša srečo, blaginjo, uspeh. Ljudje si te figurice podarjajo ob raznih priložnostih, postavljene so ob vhodih poslovnih prostorov, restavracij in še kje.
    Dežela je še posebej obljudena na začetku pomladi, ko se kopa v morju češnjevih cvetov.

    Najvišja gora na Japonskem, Fudži, velja za sveto goro in je najbolj prepoznaven simbol države. Čeprav še vedno deluje, je vseeno vabljiva destinacija za številne romarje, turiste in planince.

    Za japonsko arhitekturo so značilne lesene konstrukcije brez žebljev, nekoliko dvignjene od tal, s strehami iz ploščic ali slame. Namesto sten so vgrajena drsna vrata, kar omogoča prilagajanje notranjih prostorov različnim priložnostim.
    Na Japonskem se morajo turisti navaditi biti bosi, ko vstopajo v notranjost hiš, v nekatere restavracije in templje. Pred stranišči pa se preobujejo v posebne copate, ki jih pogosto čakajo pred vhodi.
    Vsi zaposleni so izjemno prijazni in ustrežljivi, nikar pa jim ne puščajte napitnine. Zanje je ta gesta nevljudna. Denar vedno odlagajte na pladnje.
    Košev za smeti ni na nobeni bencinski črpalki, trgovini ali obcestni postaji.
    Japonska je dežela avtomatov; najdeš jih povsod, celo sredi polj. V njih lahko kupite vse – od pijače, hrane … do dežnikov in celo svežega cvetja.
    Ko se pri nas voziš po cesti, te stalno spremljajo krajevne table, ki naznanjajo, da si prišel v vas ali mesto. Tega na Japonskem ni.

    V Kakunodateju, kjer so pred 300 leti živeli sami samuraji, se ustavlja na stotine turistov, da vidijo samurajsko ulico z ducatom tradicionalnih lesenih hiš, v katerih še živijo potomci nekdanjih bojevnikov in poznejših cesarskih uradnikov.
    Pregrešno drago je sadje. Kupuješ ga po kosih; za en sadež lahko plačaš tudi 75 evrov in več.
    Poleg tradicionalne pijače, sakeja, na Japonskem izdelujejo različne vrste okusnih a zelo dragih viskijev.
    Med jedmi so potniki pokusili slane palačinke, suši, ocvrte rakce, takoyaki (hobotnico v testu), mochi, sladico iz riževega testa s fižolovim polnilom; za govedino kobe boste plačali visoko ceno, saj velja za najdražje meso na svetu.
    Če Japonec nima parkirnega mesta, ne more kupiti avta. Zato se okrog devet milijonov ljudi vozi z metroji, vlaki, hitrimi vlaki, nekateri s trajekti. Rikše služijo le kot turistična atrakcija.

     In kako je s šolstvom? Otroci, vedno oblečeni v uniforme, obiskujejo osnovno šolo, in sicer šest let osnovne šole, tri leta nižje in tri leta višje srednje šole. Univerzitetni študij traja štiri leta. Pouk začne ob 8.30, tudi ob sobotah, popoldne imajo prostočasne dejavnosti. Njihovi učenci so najboljši na svetu v branju, pisanju ter računanju. Sami čistijo šolo, skrbijo zanjo, drug za drugega in so izredno disciplinirani.
    Starejši ljudje opravljajo vsa mogoča dela. Ljudje, ki bi že zdavnaj sodili za zapeček, še vedno delajo. Večina upokojencev dela zaradi prenizkih pokojnin; poprečna višina le-teh je 300 evrov. Če delajo do 75-ega leta, se jim pokojnina podvoji.

    To je le nekaj utrinkov iz nadvse zanimivega, podrobnega in doživetega pripovedovanja naše predavateljice, ki nam je vsebino bogatega potovanja po daljni deželi še dodatno popestrila z duhovitimi komentarji in prigodami s poti. Hvala, ker je z nami delila svojo čudovito izkušnjo. Upamo, da bo v kratkem obiskala še kakšno deželo in nas povedla na nove poti, med nova doživetja.

    N. L. Ujčič, kulturna klepetalnica

  • VABLJENI V TRPČANE

    VABLJENI V TRPČANE

    24. marca 2026 je skupina SSD obiskala vas TRPČANE. Vodenje po vasi je prijazno sprejel domačin Vinko Štefančič. Zbralo se nas je lepo število. Pri vaški gostilni nas je pričakalo veliko presenečenje – bogata pogostitev s sladkimi domačimi dobrotami in pijačo. Hvala družini Grlj in še posebej naši nekdanji članici Anici. Po okrepitvi smo se z Vinkom odpravili na ogled. Pohod smo pričeli pri žagi (pilani).

    Skozi vas teče prometnica Ilirska Bistrica – Zabiče. Večji del naselja je pod cesto, v bližini reke Reke ali kot ji domačini pravijo ob Veliki vodi, novejši del pa nad njo. Na tej strani je tudi zaščitni znak kraja, skoraj 1000 m visok Kozlek. Kolikor je znano, je že v 17. stol. stala nad vasjo cerkev sv. Roka s kar tremi oltarji. Ni znano, kdaj se je porušila. Ena razlaga pravi, da se je to zgodilo leta 1870, ko je Klano in okolico prizadel hud potres. Kraj leži na nadmorski višini 428 m in ima 124 prebivalcev.

    Skozi podvoz smo varno prišli v Dulanji kraj Trpč, kot svoj kraj imenujejo domačini, sebe Trbačanci, jezik pa trbaški. Vas je lepo urejena. Žal je del hiš zapuščenih – kot v številnih drugih krajih. Pri reki smo opazili nenavadno napravo, to je protipoplavna črpalka. Na tem mestu nam je Vinko pokazal nekdanje poti proti Zemonu, Novi vasi in celo Jelšanam. Nad reko so Senožeti, danes zaraščen svet.

    V preteklosti je vsaka kmetija imela vsaj eno kravo, kozo, ovco, perutnino in zajce, prašičev niso redili vsi. Na številnih njivah so sadili krompir, zelje, fižol, koruzo, sejali ječmen. Vas je imela mlin. Delali so tudi v gozdu in na cesti. Poti in ceste so razdelili po hišnih številkah, tako da je vsaka domačija skrbela za svoj del. Ženske so delale pri izmeri dreves v gozdu, narečno se reče »so klopirale«. Glavna sadna vrsta je bila češpa. Od pozne jeseni se je kuhalo žganje (šnops). Skuhali so ga do 600 litrov. Trli so tudi jabolka (vino). Glavna jed je bila polenta z zeljem. Ker je bila na sporedu dan za dnem, se je marsikomu priskutila. Reka je bila vir priboljškov. Lovili so ribe in rakce.

    Del prebivalcev je iskal boljše življenje v tujini. Odhajali so v Avstralijo, Argentino, belgijske rudnike …Ko so se v bližnji Ilirski Bistrici odprla številna delovna mesta v Lesonitu, za ženske še posebej v Eti, so ostajali doma.

    Osrednji del vasi je bil ob koritih (ki jih danes ni več). Ta del se imenuje Na vasi. Tu so načrtovali skupne zadeve. Danes je tam manjše otroško igrišče, kjer se zabavajo najmlajši. Pot smo nadaljevali še v Guranj kraj. Tam stoji tudi kapelica, posvečena sv. Antonu, ki nadomešča cerkev. Zgradili so jo leta 1936, 1986 pa je dobila še zvon. Po isti poti smo se vračali na izhodišče. Spotoma smo se ustavili pri starejši vaščanki Pepci Žefrinovi, ki je povedala, da so v njihovi hiši imeli zavetišče partizani. Povedala je še, kako so prišli v vas Nemci, zbrali vse vaščane z namenom, da jih pokončajo. Rešila sta jih domačina, ki sta govorila po nemško in prepričala komandanta, da so ljudje nedolžni.

    Prvo šolo so, še pod Avstrijo, obiskovali v Podgrajah. Med leti 1906-09 so šolo gradili prebivalci Kuteževega in Trpčan, na dokaj odročnem mestu. Po prvi svetovni vojni, ko so naši kraji spadali pod Italijo, je šola še delovala, a so postopoma ukinjali slovenski učni jezik. Po letu 1927 je jezik pouka v šoli in vsem javnem življenju postala izključno italijanščina. Po kapitulaciji Italije je delovala partizanska šola. Tedenske načrte in šolske potrebščine je priskrbel Milan Grlj, podgrajski župnik. Ko so Nemci spomladi 1944 požgali vas Podgraje, so del prebivalcev poslali v nemška taborišča, ostali brezdomci pa so se večinoma naselili v prostore šole. Po vojni je sprva deloval pouk v privatnih prostorih. Ko se je del ljudi izselil iz šole, so se vanjo vrnili tudi učenci in učitelji. Kljub prizadevanjem, so bili pogoji nevzdržni in odločili so se za zidavo na novi lokaciji, to je na Betuli, kjer stoji od leta 1978 še danes, vendar že nekajkrat adaptirana in dozidana. Danes je to sodoben hram učenosti, kjer imajo tudi prostore za vrtec. Obiskujejo jo učenci iz vasi Kuteževega, Trpčan, Podgraj in Zabič – iz Kočanije. Tako jih imenujejo s skupnim imenom

    Še nekaj zanimivosti:

    • Najpogostejši priimki so: Hrvatin, Štefančič, Štemberger in Rutar.
    • Največji vaški praznik je shod, v čast zavetnika, sv. Antona Padovanskega, 13. junija.
    • Lep običaj je bil tudi voščilo za novo leto. Skupina je hodila od hiše do hiše.
    • Zimo je preganjal pust.
    • Mladina se je naučila plavati v Veliki vodi.
    • Za vstop v fantovske vrste so mladeniči (po 18. letu) morali plačati fantovsko in spiti lonec vina, so pa dobili nova imena, vzdevke, ki se jih držijo celo življenje.
    • Pomemben dogodek je bila tudi vizita, to je spremljanje fantov na nabor. Odpeljali so se z okrašenim vozom. Pri tem je sodelovala cela vas, tudi žene in dekleta.
    • Kar nekaj vaščanov so bili muzikanti. Učil jih je Udovič.

    Na poti smo prisluhnili še marsikateri zanimivi zgodbici, tako je čas hitro minil. Hvala Vinku Štefančiču za obsežno in zanimivo predstavitev kraja.

    Povzetek zapisala: M. Gaberšnik, mentorica
    Fotografije prispevale: Irena, Ivanka in Lidija

  • Občni zbor 2026

    Občni zbor 2026

    Člani društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica smo se 12. marca 2026 zbrali na Zboru članov, na katerem smo najprej pregledali delo in poslovanje v koledarskem letu 2025.

    V letu 2025 je bilo v društvu 175 članic in 28 članov. Povprečna starost članov univerze je 67,22 let. Študijske skupine obiskuje kar 68 članov (29%) s srednjo izobrazbo in 103 (51%) s šesto in sedmo stopnjo izobrazbe. Število članov se je v letu 2025 v primerjavi z letom 2024 zmanjšalo za 10 članov. Univerzo je zapustilo 28 članov, na novo se jih je vpisalo 18.

    Uspešno in stabilno so delovale vse organizirane skupine, do sedaj je vključenih 356 slušateljev, realizirali smo 2 občna zbora, ob občinskem prazniku smo dobili priznanje za 30 letno delovanje, izpeljali smo festival srebrnih plesalcev, ob jubilejnem letu izdali zbornik in organizirali prireditev, na kateri smo  zbornik tudi predstavili in izrekli ter dali priznanja mnogim, ki so soustvarjali našo vizijo.

    V drugem delu občnega zbora smo sprejeli načrte za delo in poslovanje v letu 2026. Načrtujemo vpis v vse skupine, ki so aktivne v tem šolskem letu in dodali bomo še nekaj novih: oblikovanje gline, likovno ustvarjanje, z vlakom po kulturo v zgodovinska mesta in še kaj. Skupaj načrtujemo 27 študijskih skupin. Za to koledarsko leto načrtujemo raziskovalni projekt »Tone Kralj na ilirskobistriškem«. Kot rezultat svojega dela bomo izdali publikacijo, poleg tega pa še nov digitalni vodnik, ki bo med sabo povezal te Kraljeve sledi. Še v tem šolskem letu bomo tudi organizirali sprehod po bistriških biserih in ob tem obnovili znanje uporabe aplikacije Actionbound na svojih telefonih.

    Predsednica je vse prisotne pozvala, da v teh nekaj mesecih do konca študijskega leta povedo, s katero dejavnostjo bi se želeli ukvarjati, pa je še nimamo organizirane. Predlogi in ideje bodo našo skupnost naredili še bolj zanimivo in plodno.

    S prisotnimi člani smo začeli pogovor o tem, kako rešiti izziv skupin z omejenim številom vpisanih. Po eni strani lahko rečemo: tisi, ki so že leta redni in zvesti člani skupine imajo prednost pri vpisu, po drugi strani: tisti, ki še niso bili člani skupine imajo prednost. Ko je število članov omejeno (na primer s številom sedežev na avtobusu), se bo upravni odbor, skupaj z mentorji skupin z omejenim številom vpisanih odločil za določene smernice. Doslej smo rekli: tisti, ki so prisotni na vpisu imajo prednost, vendar očitno s tem niso vsi člani zadovoljni.

    Srečanje smo popestrili z nastopom plesalk, ki se v okviru društva zbirajo pod imenom »Ta prave« in z dvema skladbama naše najmlajše članice Marije Prosen Ujčič in njenim bratom Mihaelom.

    Po končanem zboru članov smo se ob prigrizku še nekaj časa družili in poklepetali, vsi ki so želeli pa so se lahko prijavili na majski izlet v Novo mesto.

    Celotno poročilo za leto 2025 in program za letošnje leto lahko preberete na spodnjih povezavah.

    Tisti, ki uporabljate FB, lahko po novem naše delo spremljate tudi na FB društveni strani

    Zapisala Mirjam Dolgan
    Fotografije: Irena, Ivanka, Nevenka in Vojko

  • VRHNIKA – prečuden kraj

    VRHNIKA – prečuden kraj

    Skupina SSD je ob obletnici Cankarjevega rojstva obiskala Vrhniko in se v spremstvu dveh vodičev odpravila po Cankarjevi poti. Sprehod smo pričeli in končali pri spomeniku našega največjega pisatelja. Tako, kot je nekoč sam želel, ga je kipar Ivan Jurkovič upodobil v sedečem, zamišljenem položaju. Postavili so ga komaj 12 let po Cankarjevi smrti.

    Spustili smo se na breg Ljubljanice, zelenico pod mostom, pisateljevi Enajsti šoli, kjer so mnogi vrhniški otroci pridobivali prva znanja in življenjske izkušnje. Obstali smo tudi pred vrhniško sodnijo, ki je ena najstarejših stavb v mestu. V njenem sklopu so bili zapori, v katerih je bil tudi Cankar. Po poti smo obnavljali življenjske dogodke pisatelja in njegove družine. Ko je bil star komaj tri leta, jim je pogorela hiša. Kasneje so stanovali v različnih hišah, celo hlevu. Danes je Cankarjeva rojstna hiša obnovljena in v njej so razstavljeni predmeti bivanjske kulture časa na prehodu stoletij, pisateljeva posmrtna maska, fotografije in prvotiski.

    Klanec nas je pripeljal do »bele golobice, bele neveste« [1], to je do cerkve Svete trojice. Sede na klopci »Cankarjevi brki« smo z zanimanjem poslušali o pisateljevih ljubeznih.

    Na Vasi, št. 8 je bilo zadnje bivališče Cankarjeve družine. Tu sta v dveh zaporednih dneh umrli Cankarjeva mati in babica.

    Zapisala Marica Gabršnik, mentorica
    Fotografije: Bobek, Bratovič, Glažar, Mihelj, Štembergar


    [1] Pisateljev citat »Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima.« 

  • NEODKRITA VZHODNA TURČIJA

    NEODKRITA VZHODNA TURČIJA

    Tretjega marca nas je obiskal someščan Andrej Valenčič in nas odpeljal v neznano vzhodno Turčijo.

    To ni bil navaden potopis. Deželo smo začeli spoznavati z vzponom na najvišjo goro Turčije Ararat, ki je visoka 5137 m. Gora je ne le simbol Turčije, Armenci jo imajo za svojo sveto goro. Ararat je vulkanska gora, ki je prekrita z ledenikom. Vodniki so večinoma Kurdi. Pomagajo jim močni konjiči. Lahko si predstavljamo, da je za osvajanje te mogočne gore potrebno imeti dobro fizično kondicijo. Pravi vzpon se prične na višini 2200 m. Po Andrejevi pripovedi poteka počasi. Organizem se mora privajati na vedno bolj redek zrak. Dnevno gorniki hodijo 4 do 5 ur. Vsako uro sledi počitek. Nižji predeli so še travnati, sledijo redki grmiči in končno kamen, kamen vseh barv in odtenkov. Ob poti srečaš lahko kuščarja ali celo želvo. Na višini 3200 m je za gornike prvi bazni tabor. Sledi počitek in imenitna pogostitev! Ob 1h zadnji del poti. Počasi, z derezami, po ledeniku. Močan veter. Dani se, mogočni stožec vabi in daje pogum. Nepopisno veselje – po šestih urah NA VRHU! Andrej še danes podoživlja ta trenutek. Čudoviti razgledi. Foto s slovensko zastavo. Skupina se vrača na izhodišče.

    Po poti srečujejo črede koz. Pogled proti vrhu nakazuje spremembo vremena, ki bi preprečila poznejšo osvojitev. Spotoma so si ogledali največje kratersko jezero Nemrut (globina 175 m). Nastalo je v delu kaldere, kotanji vulkanskega podora. V bližini Dogubajazita se dviga palača Ishak paše. Stoji na visoki ploščadi z razgledom na okolico, kjer je potekala svilna cesta. Gradili so jo armenski in gruzijski obrtniki, zato se v arhitekturi prepletajo različni stili sosednjih narodov.

    Če si v Vzhodni Turčiji, moraš obiskati največje turško jezero in mesto Van. Jezero je vulkanskega izvora, vodo dobiva iz voda, ki pritečejo z okoliških gora. V njem so raztopljeni številni minerali, zato ga imenujejo sodavo jezero. Zanimivo je, da v takih pogojih živi le ena vrsta rib. Na jezeru je nekaj otočkov. Največji je Akdamar, na njem pa armenska bazilika iz rdečkastega kamna. Obiskali so tudi trdnjavo Van kalesi. Srečali so enkratne bele muce,ki imajo eno oko modro, drugo pa jantarjeve barve. Ljubitelji teh lepotic skrbijo, da ne bi izumrle.

    Naši gorniki so se sprehajali po mestnih ulicah, se ustavljali pred delavnicami številnih obrtnikov, opazovali živahno življenje na tržnicah, uživali v okusni hrani in se polni vtisov vrnili na svoje domove.

    Andrej je vtise z besedami in foto utrinki delil tudi z nami.
    Hvala mu!

    Beležila: M. Gaberšnik
    Fotografije iz zasebnega arhiva Andreja Valenčiča

  • PLISKOVICA – NENAVADNO, A PRIJETNO ZVENEČE IME VASI

    PLISKOVICA – NENAVADNO, A PRIJETNO ZVENEČE IME VASI

    Ime naj bi vas dobila po živahni ptičici pliski. Domači pastirčki so jo primerjali s svojimi ovčicam in tudi njim nadeli enako ime. Sledilo je še poimenovanje vasi. Tudi vaščani nosijo ptičje priimke: Vrabec, Čuk, Kos, Petelin, Žerjal, nekoč celo Orel

    S tem uvodom je naša vodička Laura Fornazarič začela predstavljati naselje, ki smo ga obiskali v začetku februarja. Sicer leži na Krasu, na nadmorski višini 278 m. Ima 100 hiš in 200 prebivalcev Pliskovljanov. Najprej smo obiskali Hostel Kras, ki deluje v prenovljeni Slamičevi domačiji, ki je zaščitena kot kulturni spomenik. Umeščena je v veliko ograjeno dvorišče, borjač. V njem je gospa Laura zaposlena. V hostlu ponujajo 35 ležišč v bivalnem delu in bivšem skednju. Na voljo so skupne kopalnice, kuhinja in dnevni prostor. Domačija je ohranila značilnosti kraškega stavbarstva: gank, ki je pripet na osončeno stran hiše in gleda na dvorišče, dozidano spahnjenico za ognjišče, svinjak, latnik za senco.

    Sledil je sprehod po vasi. Ob posameznih domačijah smo spoznali še druge elemente stavbarstva: polkrožne in pravokotne kamnite vhode v dvorišča – kolone z odrsalniki, kamnite jerte okrog oken , ki so najbolj prepoznaven kamnoseški izdelek na Krasu. Hiše se naslanjajo druga na drugo. Tako so prihranili zidanje enega zida. Obrnjene so na sončno stran, ki gleda na dvorišče. So enonadstropne, včasih imajo še nizko podstrešje, ki je služilo za shrambo ali sušenje mesnin. Hrbti so obrnjeni proti severu ali vzhodu in ščitijo hišo pred burjo. Posamezni deli vasi so gručasti – zaščita pred burjo, vmes so klanci, ulice – gase, križade ali placi, kjer so sosedje reševali skupne zadeve.

    V vasi so imeli v preteklosti gostilno, pred katero raste murva, ki je ostanek nekdanjega svilogojstva. Zaprta je tudi vaška trgovina. Tudi šola je zaprla svoje duri.

    Na najvišji točki Pliskovice stoji romansko-baročna župnijska cerkev sv. Tomaža. Znamenitost Pliskovice je tudi vaški vodnjak, ki so ga zgradili sredi vasi leta 1892. Globok je 12 m. V času pomanjkanja vode so ga zaklenili. Ključ je imel župan in delil vodo posameznim družinam. Leta 2011 so ga temeljito obnovili. Zastali smo tudi pri spomeniku NOB, ki je posvečen padlim žrtvam za svobodo. Danes je Pliskovica znana po odličnem teranu, ki ga pridelujejo iz rdeče vrste refoška. Vinsko trto so začeli vzgajati po letu 1900, in sicer v obliki latnikov, ki trti omogočajo zračnost in osončenost. Rdeča zemlja in prehodno sredozemsko podnebje z alpskimi vplivi so naravne danosti za dober pridelek. Med rednimi nagrajenci na dnevih terana so tudi pridelovalci iz Pliskovice. Pa še to: Latnik evropskega prijateljstva v Pliskovici je postavljen leta 2004 ob širitvi Evropske unije, ki povezuje trte iz vseh takratnih članic EU in simbolizira prijateljstvo ter preseganje meja.

    Poseben pomnik imajo tudi kraški voli, ki so bili najmočnejši človekovi pomočnik pri obdelavi zemlje. Postavil ga je vaški kamnosek Jernej Bortolato. Našo ekskurzijo smo zaključili z ogledom njegove galerije, v kateri smo občudovali umetnine iz kamna. Žal je bil odsoten in nismo mogli obiskati njegove delavnice, le galerijo. Pri vhodnih vratih smo opazili obešeno drenovo metlo in izvedeli, da so s takimi metlam Pliskovljani pometali celo pod ograjami in zato so jih sosedje zbadali s smetlarji

    Začeli smo v hostlu in zaključili prav tam, ob kavici, vročem čaju in ali nazdravili s kozarcem zdravega…
    Gospa Laura nas je povabila na pohod Od kala do kala in Pohod po Pliskini poti. Zahvalili smo se ji. ker se je maksimalno potrudila, da spoznamo vas in odnesemo domov čim več in najboljše vtise.

    Zabeležila: M. Gaberšnik
    Fotografije so prispevali: Branko G., Ivanka B., Irena Š., Lidija B.N.

    klikni na fotografijo, da jo povečaš

  • ČUDOVITA, NIKOLI DOGLEDANA, NEPOZABNA ANDALUZIJA

    ČUDOVITA, NIKOLI DOGLEDANA, NEPOZABNA ANDALUZIJA

    Z Mirjam Čendak smo obiskali špansko pokrajino Andaluzijo. Leži na JV Španije, ima razgibano površje, reko Guadalquavir, obale Sredozemskega morja in Atlantika. Naš potep je Mirjam začela z glasbo in plesom flamenka, ki ga je UNESCOproglasil za mojstrovino svetovne dediščine. Andaluzija je najdlje ostala pod mavrsko oblastjo. Z zmago kraljice Isabele in kralja Ferdinanda se je leta 1492 končala z rekonkvisto (izgon Mavrov). Mavre so Evropejci imenovali vse muslimanske zavojevalce (l. 711) in priseljence iz severne Afrike. Njihova 700 let trajajoča prisotnost je vplivala na specifično zlitje španske in mavrske civilizacije, kulture in arhitekture, kar smo spoznali na predavanju.

    Prva postaja, GRANADA: hrani mojstrovino islamske umetnosti Alhambro, ki jo je dala zgraditi dinastija Nasridov. Je več kot palača. Opisali bi jo lahko kot mesto znotraj mesta Granade.

    V zavetju obsežnega zidovja so vrtovi, paviljoni, poslopja palače, Alcazaba (oziroma trdnjava) in celo majhna medina, kar v arabščini pomeni mesto. Dopolnjujejo jo Generalife (poletna palača) in vrtovi, ki so imenitno obnovljeni in vzdrževani. Karel V. je del podrl in dal zgraditi kraljevo palača, ki se nadaljuje s krožnim dvoriščem. Na ostankih mošeje so sezidali mogočno stolnico in kraljevo kapelo, v kateri sta pokopana katoliška monarha. Ne glede na vse posege nam nudi pogled v muslimansko umetnost zadnjih mavrskih vladarjev na španskih tleh. Alhambra, GeneralifeUNESCO!.

    Naslednje mesto, ki smo ga ob slikah in besedah obiskali, je bila MALAGA. Je pristaniško mesto, mesto plaž, živahno, z modernim utripom. Kulturna dediščina: Alcazaba, mavrska trdnjava in palača z vrtovi, fontanami; rimsko gledališče; renesančna stolnica. Mesto je rojstni kraj Pabla Picassa.

    RONDA slikovito mesto ob reki Guadalevin, ki je zarezala več kot 100 m globok kanjon El Tajo in ga deli na dva dela. Povezuje ju »dramatičen« kamnit most, ki raste iz sten soteske. Mesto ima najstarejšo areno za bikoborbe.

    GIBRALTAR, v antičnem svetu znan kot Mons Calp, eden od legendarnih Herkulesovih stebrov in konec takrat znanega sveta. Od 18. stol. je britanska posest. Tu se spogledujeta Evropa in Afrika. Preliv loči Sredozemsko morje od Atlantika. Po mejnih formalnostih so si ogledali zanimivosti: 426 m visoko Gibraltarsko skalo, precej izumetničeno kraško jamo sv. Mihaela, tunel velikega obleganja iz časa bojev med Španci in Britanci. Po delu tunela se turisti lahko sprehodijo in opazujejo vojaško opremo, uniforme vojakov, poteke raznih bitk. Velika atrakcija so še opice makako, kot edine prostoživeče v Evropi so zaščitene. Rade nagajajo obiskovalcem. S skale lahko opazujemo živahen pomorski promet.

    Postanek v TARIFI, najjužnejši točki Evrope, pogled na dobro ohranjeno trdnjavo Guzman. Tarifa je priljubljena deskarjem in deskarjem z zmaji.

    Sledi krajši sprehod po najstarejšem stalno naseljenem mestu v Zahodni Evropi, CADIZU, ki je pomembno pristaniško mestu.

    ITALICA, v neposredni bližini Seville: je arheološko najdišče prvega rimskega mesta na Pirenejskem polotoku. Dobro so ohranjeni temelji mesta, zlasti čudoviti mozaiki. Z malo domišljije se sprehajamo po bivališčih, oziramo v trgovine in delavnice; sedemo v rimsko gledališče ali pa z dvignjenim palcem gladiatorju v amfiteatru podarimo življenje. Morda srečamo tukaj rojena rimska cesarja Trajana in Hadrijana.

    Še nekaj kilometrov in že smo v SEVILLI, prestolnici Andaluzije, kjer so svoj pečat pustile mnoge civilizacije. Znamenitosti, ki jih morate obiskati:
    kraljevo palačo Alcazar biser – mudejarskega sloga, v katerem se prepletajo mavrske, gotske in renesančne oblike. Obdajajo jo čudoviti vrtovi, ribniki in je kraljeva rezidenca še danes; sledijo: največja stolnica na svetu posvečena sv. Mariji sedeči, z grobom Krištofa Kolumba, zvonik Giralda (nekdanji minaret), trg Plaza Espagna (1929), Indijski arhiv, ki hrani dokumente iz španskih kolonij v Ameriki, Muzej lepih umetnosti, Setas de Sevilla – seviljske gobe, moderna lesena struktura sredi mesta. Alcazar, stolnica in arhiv so na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

    MEDINA AZAHARA – sijoče mesto – so ruševine ogromnega in utrjenega arabskega srednjeveškega palačnega mesta, nekoč prestolnice kordovskega kalifata. UNESCO!

    CORDOBA, mesto znano po svoji bogati zgodovini, ki spaja rimske, islamske in krščanske vplive. Staro mestno jedro je na Unescovem seznamu. Največji dragulj mesta je Mezquita, nekoč mošeja, danes katedrala Marijinega vnebovzetja. In ni le vir ponosa za prebivalce Córdobe, ampak tudi vzbuja občudovanje obiskovalcev zaradi spektakularnosti impresivnega kompleksa in izjemne lepote njegovih elementov in okrasja. Ti so: arkadna stebriščna, dvorana z 856 stolpi z dvojnimi loki, ki so povišali strope. Edinstveni so rdeče-beli loki. Osrednja kupola je obložena z modrimi keramičnimi ploščicami z zvezdastimi vzorci, molitvena niša je bogato pozlačena in okrašena. Sredi mošeje je zgrajena krščanska katedrala. Za konec smo se sprehodili še po nekdanji judovski četrti.

    Andaluzija pa ne navdušuje le s prizori iz preteklosti. Očara tudi s sedanjostjo. Izven mest nas na vsakem kilometru pozdravlja obdelana pokrajine nepreglednih nasadov oljk, agrumov, vinogradov, na drugi strani polja, ki bodo rodila žita ali zelenjavo. Vmes pa čepijo bele vasice. Pogled nam seže do zasneženih gora in skoraj hkrati do toplega morja. Skrb za povezanost krajev se kaže v odličnih, hitrih cestah.

    klikni na fotografijo, da jo povečaš

    Prisrčna hvala gospe Čendakovi za predavanje, ki ga je dopolnjevala s fotografijami. Priporočam, da jih pozorno pogledate, ker le tako boste dobili pravo podobo Andaluzije.

    Poslušala in beležila Marica Gaberšnik
    Fotografije iz osebnega arhiva Mirjam Čendak
    Na predavanju nas je slikala I. Bratovič

    klikni na fotografijo, da povečaš galerijo

    Januar 2026                            

  • OD VRHUNSKE LETALSKE TEHNIKE, PREK SREDNJEVEŠKIH GRADBENIH DOSEŽKOV, DO ISKANJA ZDRAVJA V MIRU IN TIŠINI

    OD VRHUNSKE LETALSKE TEHNIKE, PREK SREDNJEVEŠKIH GRADBENIH DOSEŽKOV, DO ISKANJA ZDRAVJA V MIRU IN TIŠINI

    Skupina SSD je na prvo srečanje v januarju 2026 povabila Edija Polha, ki nam je predstavil del jugozahodne Francije.

    Z izbranimi besedami in s slikami nas je najprej popeljal v 4. največje mesto v Franciji, to je TOULOUSE. Je varno in zanimivo mesto. Med 2. svetovno vojno ni bilo poškodovano. Imenujejo ga »rožnato mesto«. Ime je dobilo po opeki, iz katere je grajeno. Osrednji del mesta je Kapitolski trg, na katerem stoji mogočna mestna hiša, v kateri je tudi gledališče. Ponaša se s številnimi cerkvami. Katedrala je posvečena sv. Štefanu. Turiste ali tranzitne obiskovalce (romarji na Camino) vabijo muzeji, lahko si ogledajo zbirko čarovniških palic (Harry Potter). Toulouse je mesto letalske industrije. V muzeju si v živo lahko ogledamo neverjetno zbirko letal; na prostem tudi »upokojeni« Concorde, nadzvočno potniško letalo.

    Z Edijem smo nadaljevali pot v CARCASSONNE, biser med srednjeveškimi mesti v Franciji. V sedanji obliki je ohranjen izjemen primer utrjenega mesta z ogromnim obrambnim sistemom, ki je uvrščen na UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine. V srednjem veku je bilo mesto obdano z dvojnim obzidjem in praktično neosvojljivo, k čemur so prispevale sestradane živali v obzidju in tudi samooskrba prebivalstva. Deli se na utrjeno »staro mesto«, ki se dviga na vzpetini na desnem bregu Aude in novejše »spodnje mesto«. Grad ponuja predstavitev celotnega grajskega življenja. Bil je uporabljen pri snemanju številnih filmov. V staro mesto prihajajo predvsem bogati, pomembni turisti, ki tukaj iščejo mir.

    Pravo čudo arhitekture je bazilika, ki jo krasijo originalni vitraži(14.stol.). Ti so postavljeni tako, da lovijo sončno svetlobo in jo prepuščajo v notranjost ter ustvarjajo svetlobni ples na stebrih.

    Carcassonne ima v enem izmed stolpov tudi Muzej inkvizicije – mučenja, ki prikazuje, kako strahotnih, okrutnih, srhljivih dejanj je sposobna človeška vrsta! Na pobočju, kot starodavni amfiteater iz klasičnih časov, je izdolbeno gledališče na prostem, ki je gostilo številne dramske uprizoritve in dogodke, poleti pa se tam odvija mestni festival.

    Na koncu predavanja smo obiskali še LURD (fr. Louders), drugo največje romarsko svetišče na svetu, ob vznožju Pirenejev. To je postalo po letu 1858, ko je o Marijinih prikazovanjih gospe v belem s plavim trakom, pripovedovala pastirica Bernardka. Naval romarjev ji ni bil všeč in se je iz kraja izselila. Znano je, da uteho in zdravje v Lurdu iščejo zlasti bolniki. Čudežno moč naj bi imela voda iz izvira v votlini, kjer se je Bernardki prikazala Marija. Mesto Lurd je danes mesto množičnega romanja. Je tudi vmesna postaja za romarje Camina. Kljub ogromnemu številu obiskovalcev, je mesto MIRU IN TIŠINE.

    Hvala Ediju!

    Poslušala in beležila M.G.
    Fotografije v prispevku iz osebnega arhiva E. Polha
    Na predavanju nas je slikala I. Bratovič

    klikni, da povečaš galerijo