Kategorija: dogodki

Novembra smo v skupino kulturne klepetalnice povabili dr. Nino Seražin Lakota, zdravnico, diplomirano medicinsko sestro, mentorico zavestnega dihanja, certificirano mentorico zavednega starševstva pri Shefali Tsabary, priznani klinični psihologinji in avtorici svetovnih uspešnic o ozaveščenem starševstvu, ki razkriva revolucionarni pristop na tem področju. Kot pravi naša gostja, se je med branjem knjig dr. Shefali Tsabary navdušila nad njeno teorijo in se odločila za izobraževanje na njenem inštitutu.

Ta teorija med drugim zagovarja, da je treba krepiti otrokovo samozavest in njegovo čustveno odpornost, celotna družina mora skrbeti za zdrave in pristne medsebojne odnose; pri tem se morajo starši prilagoditi novim zahtevam in pričakovanjem. Kot osebnostno zrele osebe naj bodo zgled otroku, morajo mu postaviti jasno zastavljene meje, biti vešči v komunikaciji, ki posledično povezuje družinske člane in člane vsake skupnosti. V medsebojnih odnosih je pomembno sprejeti otrokove resnice z ustreznim izkazovanjem naklonjenosti. Če je otrok v stiski, ne sme biti nikoli prepuščen sam sebi. Z vprašanji, kako si, kaj potrebuješ, kaj te moti ipd. je treba najti pot do njegovih čustev, do njegove izpovedi. Med poslušanjem naj bodo starši pozorni, da bi si pridobili otrokovo zaupanje naj se izogibajo presojanju. Takšno doživljanje odnosov, polnih topline, povezanosti, zaščite, postane model za otrokove bodoče odnose z ostalimi: prijatelji, člani različnih skupnosti, partnerji.

Nekateri strokovnjaki zagovarjajo model permisivne vzgoje, ki se je pojavil v 20. stoletju in dopušča otroku izpolnitev vseh želja, možnost odločanja, izpolnjevanja vseh interesov. Starši skrbijo za njegovo osebno srečo, ne da bi mu postavljali kakršnokoli mejo, in se otroku popolnoma podrejajo. Posledice tega modela se žal poznajo v poznejšem razvoju otroka. V otroštvu je sicer samozavesten, ker mu je vse dovoljeno, v odraslosti se pojavlja problematično vedenje, ker ni navajen na prepovedi, ne pozna spoštovanja do drugih in ima občutek večvrednosti. V življenju vsakogar so potrebne tudi meje.

Ko posamezniki, ne glede na leta, naletijo na meje, se počutijo nemočni. Ko so nerazumljeni, odreagirajo burno, z jezo. Ena od oblik reakcij na jezo ali druga močnejša čustva je tudi agresija, ki je vedno bolj prisotna v naši družbi, in ruši medsebojne odnose. Da se agresivnost doma ali v šoli ne bi razširila in ostala obvladljiva, je treba čimprej odkriti ozadje konflikta, izvedeti za razloge, se z otrokom pogovarjati o emocijah in občutkih, ki so pripeljali do določene situacije, mu pomagati razumeti svoja čustva, občutke, svojo žalost. Če jih bo otrok razumel, se jih bo naučil tudi obvladovati.

Članice so se aktivno vključile v razpravo, s predavateljico spremljale novosti in spremembe na področju vzgoje, izvedele, kako napačni vzgojni prijemi posledično vplivajo na odraslost, debatirale o nesoglasjih med starši in starimi starši, o vlogi družine, prilagajanju vzgojnih metod ob hitrem spreminjanju življenja, o travmah, samozavesti … Srečanje se je zaključilo v sproščenem pogovoru. Naši gostji, ki nam je razkrila marsikatero novost s področja drugačne, sodobne vzgoje, želimo še veliko uspešnih spletnih predavanj, predavanj v živo, vodenja delavnic o zavestnem starševstvu, individualnih svetovanj mladim staršem, ki se k njej zatekajo po pomoč. Z njeno energijo ji kljub obilici dela vse to uspeva.

N. L. Ujčič,
kulturna klepetalnica

Oktobrsko srečanje kulturne klepetalnice smo preživele v prestolnici, da bi izkoristile enkratno priložnost, ogled obsežnega razstavnega projekta Barok v Sloveniji, ki se je začel 10. aprila z odprtjem razstave slikarstva in kiparstva v Narodni galeriji in bo za javnost predvidoma odprt do 9. novembra. Enkratna priložnost, ki je nismo smele spregledati.
Zbrale smo se v avli Narodne galerije, dobile vstopnice, odložile plašče in nahrbtnike v poseben boks in si nadele slušalke. Tako smo vodičko lahko nemoteno poslušale, četudi nismo stale zraven nje. Ni treba poudarjati, da je bila organizacija projekta izredno zahtevna, kajti v galerijo je bilo treba preseliti veliko baročnih del, predvsem velikih oltarnih slik in reprezentančnih skulptur, kar je bilo težavno in včasih nevarno opravilo. Ob vstopu v avlo nas na to lahko opomni Robbov vodnjak, ki so ga leta 2008 prenesli v galerijo. Tokrat je iz izjemnega baročnega ambienta zagrebške cerkve sv. Katarine prispel tudi Robbov kip sv. Frančiška Regisa, eno njegovih najboljših del.
Ob strokovni razlagi smo se sprehodile skozi prostore galerije, ki so nam razkrivali številne slike in kipe z značilnim bogatim okrasjem, pozlato, z vidno eksplozijo čustev in domišljije, z igro teme in svetlobe, ki so jih za razstavo odstopile mnoge ustanove in posamezniki. Baročna dela so v tistem obdobju naročali plemiči, premožni trgovci, škofi, člani verskih bratovščin; pomembno vlogo pa so imeli tudi izobraženci, ki so poznali italijansko umetnost in arhitekturo. Smer se je razvila v Italiji in se v 17. in 18. stoletju uveljavila v celotni Evropi. Barok je kazal prvine absolutizma in zmago nad reformacijo, zato je poudarjal blišč, moč, sijaj ter obilje. Poleg sakralnih objektov je zaznamoval našo pokrajino z značilno podobo dvorcev, razkošnih vodnjakov, stropnih in stenskih poslikav, kipov in druge opreme v notranjosti objektov. Poleg vsestranskega napredka, bogate intelektualne dejavnosti je prodrl tudi med nižje sloje družbe, celo na podeželje s poslikavo lesenih skrinj in panjskih končnic. Med ogledom smo posebej postali ob dveh marmornatih kipih; kipu sv. Dominika in Katerine Sienske, ki so ju za razstavo pripeljali iz bistriške cerkve sv. Petra. Bogatejše z dragoceno izkušnjo, ogledom bogate zbirke baročnih artefaktov, ki je bila načrtno izpeljana v tem letu, smo se zadovoljne odpravile na novo raziskovanje. 

Že v Narodni galeriji se nam je pridružil g. Ira Zorko, priznani arhitekt, eden večjih poznavalcev naravne gradnje pri nas, ki je za svoje strokovno delo prejel več priznanj, med drugim študentsko Plečnikovo nagrado. Med razlago o arhitekturnih dosežkih, posebnostih gradnje posameznih stavb, pomembnih obnovah in prezidavah, razkrivanju vizualnih učinkov, načrtno izpeljanih linijah, o vlogi arhitekta Jožeta Plečnika, vidnega ustvarjalca svojega časa, njegovih urbanističnih ureditvah in drobnih prvinah, s katerimi je vtisnil mestu pečat, smo sledile svojemu vodiču od Uršulinskega samostana do Robbovega vodnjaka v starem delu mesta. Med prečkanjem Kongresnega trga, ki je svoje ime dobil po kongresu svete alianse, smo prišli do Gruberjevega stopnišča, prehoda med trgom in nabrežjem Ljubljanice. G. Ira nas je opozoril na linijo postavitve in vizualne učinke njegove gradnje. Po njegovi strokovni razlagi je dobilo stopnišče neko drugo, novo dimenzijo. Krenile smo do starega mestnega jedra z značilno pozidavo hiš v nizu. Držijo se ena druge in v obliki luninega polkroga ovijajo vznožje grajskega hriba. Vsaka je drugačna in vsaka ima svoj izrazit pečat prepoznavnosti. Izčrpno predavanje sredi  najstarejšega mestnega jedra se je nadaljevalo ob repliki Robbovega vodnjaka, ki simbolično prikazuje sotočje treh rek (verjetno Save, Ljubljanice in Krke). G. Ira je omenil še čudovito sotočje drugih treh rek (Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice) v bližini Ljubljane. O njem govori že grška pripovedka o Argonavtih, ki so pred 3200 leti pluli tam mimo; o njem je pisal tudi Valvasor. Morda pa Robbov vodnjak simbolizira to sotočje?
In kam po odličnem, podrobnem, širokem, doživetem in vsestransko bogatem pripovedovanju, prepredenem z življenjskimi izkušnjami našega vodiča, nad katerim smo bile navdušene vse članice? Naravnost do nebotičnika, od koder smo si ogledale pomanjšano Ljubljano, »bližje sonca in modrega neba«, in se, napolnjene z vtisi istega dneva, odpravile v nov, bogatejši dan.