Oznaka: spoznavamo svet in domovino

Iz VITANJA v ŽIČE

26. maj 2026, SSD – jevci smo se odpeljali na zaključno ekskurzijo na Štajersko.

Naš cilj je bil najprej kraj Vitanje. Leži v kotlini, ki jo obdajata jugozahodno Pohorje in podaljški Karavank. Področje je znano je že iz obdobja Rimljanov, ko so v bližini »sekali« odličen marmor. Leta 1306 je kraj  dobil tržne pravice. Danes pa je najbolj znan po Noordung centru – centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika – Noordunga. Da razširimo in popestrimo naše znanje, smo se podali prav tja. Po prihodu smo presenečeno obstali pred ogromno vesoljsko postajo, ki se je ravnokar spustila v mehko zeleno vitanjsko pokrajino.

Zakaj prav sem? Herman Potočnik Noordung (1892 – 1929), po dedu iz Vitanja, je slovenski raketni inženir, pionir astronavtike, vesoljskih poletov in tehnologij ter častnik AO. Na pobudo našega nekdanjega someščana Dragana Živadinova se je začela uresničevati ideja o vitanjskem Centru. Arhitekti pa so dobili inspiracijo pri prvi geostacionarni vesoljski postaji, oz. njenega naseljivega kolesa, ki ga je zasnoval prav Herman Potočnik. Naš vodeni obisk njene notranjost je le uvod v spoznavanja veličine Noordungove vizije potovanja po vesolju, katera tudi po skoraj stotih letih še ni popolnoma uresničena. Najprej smo si ogledali film, v kateri nas Sunita Williams, ameriška astronavtka slovenskih korenin, popelje v notranjost današnjega vesoljskega plovila s človeško posadko. Obiskali smo spalnico, WC, kopalnico, kuhinjo, telovadnico, laboratorij…Pred nami je brezskrbno, v breztežnostnem položaju »poplesavala« vitka Sunita in nam predstavljala probleme in čare sedanjih astronavtov. Sledil je ogled stalne razstave. Razumevanje vesolja skozi čas so nam omogočili astronomi in znanstveniki (Ptolomej, Kopernik, Galilei…).

Drugi sklop je posvečen H. P. Noordung (vzdevek možna razlaga »ni reda«, iz nem.). V času potovanja po vesolju je iz »nič« napovedal raketni pogon na tekoče gorivo, zlasti zanimiva pa je bivalno kolo z notranjo gravitacijo , ki bi krožila na določeni točki nad Zemljo z enako hitrostjo. Načrtoval je še več takih postaj in prehode med njimi!! Svoje genialne zamisli je objavil v knjigi Problem vožnje po vesolju – Raketni motor l. 1929 (tik pred smrtjo, neozdravljivo bolan). Zavedal se je tudi nevarnosti uporabe nove tehnologije v vojaške namene in svoje zamisli zapisal za MIR. Ta knjiga je bila učbenik (tekst, skice) številnim znanstvenikom .

O vesolju, ki še vedno buri našo domišljijo smo se lahko zamislili tokrat ob številnih fotografijah, ki jih pošiljajo močni teleskopi. Snemanje Zemlje s številnih satelitov, zakaj ? Spremljanje ozračja, spremljanje morskega okolja, spremljanje kopnega, podnebne spremembe, ravnanje v izrednih razmerah in varnost – v dobro Zemlji, človeštvu. Množice satelitov, predstavlja že danes onesnaženje vesolja, zato je prispevek Slovenije še kako pomemben. Plod slovenskih posameznikov in podjetij, torej znanja in razvoja, so slovenski sateliti, ki izstopajo prav po majhnosti, zaradi katere v atmosferi popolnoma zgorijo, ko nehajo delovati, namenjeni pa so razvoju naprednih tehnologij za raziskovanje globokega vesolja.

Živa beseda, številne fotografije in modeli so nam na poljuden način približali vesolje in nas popeljali v neskončnost.

---

… mirna vasica s prekrasnimi razgledi …

Skupina SSD je 28. 4. 2026 obiskala vasico Ratečevo Brdo. Bili smo deležni bogatega sprejema pri Jenezinovih. Pogostili so nas z domačimi dobrotami in pijačo. Tudi vodenje po vasi je prevzela Tamara Česnik, po nasvetih tasta Tončka.

Naselje leži na povprečni višini 538 m nv. Do vasi smo se pripeljali z odcepa v Dolnji Bitnji in prečkali železniško progo Postojna – Reka. Vas obdajajo travniki in sadovnjaki. Družina Janezinovih že s trejo generacijo prijazno sprejema stalne in naključne obiskovalce s celega sveta. Nudi odlično hrano, prenočišče in tudi različne aktivnosti. V vasi živi 32 prebivalcev.

Vas je omenjena je že v urbarjih iz 15. stol. Pripadala je gospostvu Prem. Po tedanjih podatkih so sejali pšenico, rž in oves. Zlasti pomembna je bila reja drobnice, ki so jo za razliko od drugih vasi v okolici, obdržali doma tudi v zimskem obdobju. Ležala je na pomembni poti s Pivke, v dolino Velike vuode in naprej. Menjavali so se fevdalni gospodarji, vse do prve svetovne vojne so pripadali Habsburžanom, s kratko prekinitvijo (1809-13) Napoleonu, med obema vojnama pod Italijo; po drugi svetovni vojni pod Jugoslavijo in po osamosvojitvi pod Slovenijo. Kot iz vseh naših krajev, so se prebivalci izseljevali v ZDA, Kanado, Francijo, Italijo….
Prebivalci se delijo na Zguranjce, Dulanjce in Korejce; nosijo priimke: Fabec, Barbo, Šabec Česnik. Najstarejše ime, ki se je omenjeno v urbarjih, je Janezin, ki je danes le hišno ime.

Najtežje trenutke so vaščani doživeli 4. junija 1942, ko so italijanski vojaki prišli na maščevalni pohod po naših vaseh. Požgali so med drugimi tudi Ratečevo Brdo in odgnali prebivalce v internacijo. Po vojni so z združenimi močmi obnavljali svoje domove. Šolo so obiskovali v Zagorju, na Premu in kratek čas v privatni hiši. Danes učenci obiskujejo šolo Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici.
Z gostiteljico smo se podali na ogled vasi. Je lepa in skrbno urejena. Ljudje se trudijo tudi za urejenost okolice domov. Stara arhitektura je skrita za novimi fasadami. Le nekaj, predvsem gospodarskih poslopij, je ohranilo kamnito dediščino. Spotoma smo spoznali še hišna imena posameznih domači (Šuštarjovi, Čotovi…). V vasi je 5 lesenih križev, ki so postavljeni na križpotja ali pa v spomin na kak dogodek. Na koncu vasi stoji cerkvica Marije pomočnice. Krasi jo oltar. Prevladuje lesen material z barvanimi in pozlačenimi detajli, ki poudarjajo Marijin lik z detetom. Cerkvica je podružnica župnije Zagorje. Pokopališče imajo na Šilentaboru. Praznik zavetnice praznujejo zadnjo nedeljo v maju ali prvo v juniju. Poseben običaj je tudi na dan sv. Janeza Krstnika, ko obešajo praprot za zaščito živine.
Danes se prebivalci preživljajo z gostinstvom, kmečki turizem, vrtnarstvom, pridelovanjem borovnic, vzrejo goveda in delom izven vasi. Ob slovesu nas je čakala tudi kavica.

Hvala gospe Tamari in vsem Jenezinovim za skrbno pripravljen obisk naše skupine v eni najmanjših vasi naše občine.

Beležila: M. Gaberšnik, mentorica
Fotografije: Lidija Bobek Novak

Najbolj šarmantno, najslajše, mesto z najbolj ohranjenim srednjeveškim jedrom na Slovenskem…

S temi besedami se od mesta na Gorenjskem poslavljajo številni turisti in naključni obiskovalci in hkrati napovedujejo svoj ponovni obisk.

Skupina SSD je mesto superlativov obiskala 14. aprila letos. Na avtobusni postaji so nas pričakali dijaki Srednje gostinske in turistične šole z mentorico Marjano Kralj. Po predstavitvi smo se v spremstvu mladih turističnih vodičev podali na ogled mesta. Vodili so nas suvereno, strokovno in hkrati mladostno prisrčno.

Maketa mesta
Kot se spodobi, smo najprej pristali pri mestni maketi, ki nam je pokazala mesto med 16. in 19. stoletjem. Imelo je ozidje, obrambne stolpe in jarek, ki je zdaj nadzidan in edini ohranjen na Slovenskem. Naselje je zraslo na rečnih terasah nad sotočjem Save Dolinke in Save Bohinjke. Prav zaradi svoje lege Radovljico imenujejo tudi najbolj osončeno mesto na Gorenjskem! Megla se namreč hitro razprši.

V manjšem parku smo postali pri spomeniku Antonu Tomažu Linhartu, ki je izdelan v obliki gledališkega odra in knjige, v sredi pa je profil našega prvega dramatika.

Sprehod po mestnem jedru – Linhartov trg
Na vhodu staro mestno jedro stoji Savnikova vila, ki jo je projektiral arhitekt, domačin, Ivan Vurnik. Sprehodimo se po čudovitem Linhartovem trgu, ki ponuja vpogled v tipično meščansko arhitekturo med 16. in 19. stoletjem. Na obeh straneh so lepo vzdrževane srednjeveške in renesančne hiše. Te so: rojstna hiša prvega slovenskega dramaturga in zgodovinarja Antona Tomaža Linharta, Šivčeva, najznamenitejši primerek srednjeveškega poznogotskega stavbarstva v celi Sloveniji Prepoznamo jo po freski na fasadi, ki predstavlja usmiljenega Samarijana. Sledijo: Lectar, restavracija, hotel ter muzej medenjakov, Vidičeva hiša (kavarna in slaščičarna), pa Malijeva hiša, z značilno fasado in nadstropnim pomolom. Pred vhodnimi vrati je na stebre oprt pomol – klop pod njim je služila kot sramotilni steber; v njej je delovala strojarska delavnica (irhovina, belo usnje strojenje krzna). Na trgu stoji tudi spomenik mestni dobrotnici Josipini Hočevar.

Muzeja
Radovljiška Graščina gosti Čebelarski muzej, med drugim hrani 900 panjskih končnic in Mestni muzej, ki ima stalno razstavo o življenju in delu A. T. Linharta. Oba smo obiskali.

Cerkev in kapela (bunker)
Cerkev sv. Petra, ki je zavetnik mesta pritegne pogled vsakega obiskovalca, tudi umetnostnega zgodovinarja dr. Ceneta Avguština (kip).V bližini je še kapela sv. Edith Stein, poljske nune, ki se je spreobrnila iz židovske v krščansko vero in svoje življenje končala v taborišču Auschwitz. Papež jo je proglasil za svetnico. Kapela svetnice je v Radovljici simbolično umeščena v bunker iz druge svetovne vojne.

Ivan Vurnik
Obstali smo tudi pred hišo znamenitega meščana Ivana Vurnika, ki je ob Plečniku in Fabianiju najvidnejši slovenski arhitekt 20. stoletja. Pustil je neizbrisne sledove v svojem rojstnem mestu, v Ljubljani, v Trstu, na Golniku, v Mariboru in drugod.

Čokolada
Danes je Radovljica tudi mesto čokolade , tako smo obiskali tudi sladko Čokoladnico.

Zahvalili smo se mladim vodičem in jim zaželeli veliko uspeha v šoli in življenju. Vtise delimo tudi z vami in vam priporočamo, da obiščete čudovito, a mirno gorenjsko mestece Radolco, kot ji pravijo domačini in sosedje. Ne bo vam žal! Oglejte si tudi fotografije naših odličnih fotografov.

Beležila, M. Gaberšnik
Fotografije: Irena, Ivanka, Lidija in Mirjam Č.

24. marca 2026 je skupina SSD obiskala vas TRPČANE. Vodenje po vasi je prijazno sprejel domačin Vinko Štefančič. Zbralo se nas je lepo število. Pri vaški gostilni nas je pričakalo veliko presenečenje – bogata pogostitev s sladkimi domačimi dobrotami in pijačo. Hvala družini Grlj in še posebej naši nekdanji članici Anici. Po okrepitvi smo se z Vinkom odpravili na ogled. Pohod smo pričeli pri žagi (pilani).

Skozi vas teče prometnica Ilirska Bistrica – Zabiče. Večji del naselja je pod cesto, v bližini reke Reke ali kot ji domačini pravijo ob Veliki vodi, novejši del pa nad njo. Na tej strani je tudi zaščitni znak kraja, skoraj 1000 m visok Kozlek. Kolikor je znano, je že v 17. stol. stala nad vasjo cerkev sv. Roka s kar tremi oltarji. Ni znano, kdaj se je porušila. Ena razlaga pravi, da se je to zgodilo leta 1870, ko je Klano in okolico prizadel hud potres. Kraj leži na nadmorski višini 428 m in ima 124 prebivalcev.

Skozi podvoz smo varno prišli v Dulanji kraj Trpč, kot svoj kraj imenujejo domačini, sebe Trbačanci, jezik pa trbaški. Vas je lepo urejena. Žal je del hiš zapuščenih – kot v številnih drugih krajih. Pri reki smo opazili nenavadno napravo, to je protipoplavna črpalka. Na tem mestu nam je Vinko pokazal nekdanje poti proti Zemonu, Novi vasi in celo Jelšanam. Nad reko so Senožeti, danes zaraščen svet.

V preteklosti je vsaka kmetija imela vsaj eno kravo, kozo, ovco, perutnino in zajce, prašičev niso redili vsi. Na številnih njivah so sadili krompir, zelje, fižol, koruzo, sejali ječmen. Vas je imela mlin. Delali so tudi v gozdu in na cesti. Poti in ceste so razdelili po hišnih številkah, tako da je vsaka domačija skrbela za svoj del. Ženske so delale pri izmeri dreves v gozdu, narečno se reče »so klopirale«. Glavna sadna vrsta je bila češpa. Od pozne jeseni se je kuhalo žganje (šnops). Skuhali so ga do 600 litrov. Trli so tudi jabolka (vino). Glavna jed je bila polenta z zeljem. Ker je bila na sporedu dan za dnem, se je marsikomu priskutila. Reka je bila vir priboljškov. Lovili so ribe in rakce.

Del prebivalcev je iskal boljše življenje v tujini. Odhajali so v Avstralijo, Argentino, belgijske rudnike …Ko so se v bližnji Ilirski Bistrici odprla številna delovna mesta v Lesonitu, za ženske še posebej v Eti, so ostajali doma.

Osrednji del vasi je bil ob koritih (ki jih danes ni več). Ta del se imenuje Na vasi. Tu so načrtovali skupne zadeve. Danes je tam manjše otroško igrišče, kjer se zabavajo najmlajši. Pot smo nadaljevali še v Guranj kraj. Tam stoji tudi kapelica, posvečena sv. Antonu, ki nadomešča cerkev. Zgradili so jo leta 1936, 1986 pa je dobila še zvon. Po isti poti smo se vračali na izhodišče. Spotoma smo se ustavili pri starejši vaščanki Pepci Žefrinovi, ki je povedala, da so v njihovi hiši imeli zavetišče partizani. Povedala je še, kako so prišli v vas Nemci, zbrali vse vaščane z namenom, da jih pokončajo. Rešila sta jih domačina, ki sta govorila po nemško in prepričala komandanta, da so ljudje nedolžni.

Prvo šolo so, še pod Avstrijo, obiskovali v Podgrajah. Med leti 1906-09 so šolo gradili prebivalci Kuteževega in Trpčan, na dokaj odročnem mestu. Po prvi svetovni vojni, ko so naši kraji spadali pod Italijo, je šola še delovala, a so postopoma ukinjali slovenski učni jezik. Po letu 1927 je jezik pouka v šoli in vsem javnem življenju postala izključno italijanščina. Po kapitulaciji Italije je delovala partizanska šola. Tedenske načrte in šolske potrebščine je priskrbel Milan Grlj, podgrajski župnik. Ko so Nemci spomladi 1944 požgali vas Podgraje, so del prebivalcev poslali v nemška taborišča, ostali brezdomci pa so se večinoma naselili v prostore šole. Po vojni je sprva deloval pouk v privatnih prostorih. Ko se je del ljudi izselil iz šole, so se vanjo vrnili tudi učenci in učitelji. Kljub prizadevanjem, so bili pogoji nevzdržni in odločili so se za zidavo na novi lokaciji, to je na Betuli, kjer stoji od leta 1978 še danes, vendar že nekajkrat adaptirana in dozidana. Danes je to sodoben hram učenosti, kjer imajo tudi prostore za vrtec. Obiskujejo jo učenci iz vasi Kuteževega, Trpčan, Podgraj in Zabič – iz Kočanije. Tako jih imenujejo s skupnim imenom

Še nekaj zanimivosti:

• Najpogostejši priimki so: Hrvatin, Štefančič, Štemberger in Rutar.
• Največji vaški praznik je shod, v čast zavetnika, sv. Antona Padovanskega, 13. junija.
• Lep običaj je bil tudi voščilo za novo leto. Skupina je hodila od hiše do hiše.
• Zimo je preganjal pust.
• Mladina se je naučila plavati v Veliki vodi.
• Za vstop v fantovske vrste so mladeniči (po 18. letu) morali plačati fantovsko in spiti lonec vina, so pa dobili nova imena, vzdevke, ki se jih držijo celo življenje.
• Pomemben dogodek je bila tudi vizita, to je spremljanje fantov na nabor. Odpeljali so se z okrašenim vozom. Pri tem je sodelovala cela vas, tudi žene in dekleta.
• Kar nekaj vaščanov so bili muzikanti. Učil jih je Udovič.

Na poti smo prisluhnili še marsikateri zanimivi zgodbici, tako je čas hitro minil. Hvala Vinku Štefančiču za obsežno in zanimivo predstavitev kraja.

Povzetek zapisala: M. Gaberšnik, mentorica
Fotografije prispevale: Irena, Ivanka in Lidija

Skupina SSD je ob obletnici Cankarjevega rojstva obiskala Vrhniko in se v spremstvu dveh vodičev odpravila po Cankarjevi poti. Sprehod smo pričeli in končali pri spomeniku našega največjega pisatelja. Tako, kot je nekoč sam želel, ga je kipar Ivan Jurkovič upodobil v sedečem, zamišljenem položaju. Postavili so ga komaj 12 let po Cankarjevi smrti.

Klanec nas je pripeljal do »bele golobice, bele neveste« [1], to je do cerkve Svete trojice. Sede na klopci »Cankarjevi brki« smo z zanimanjem poslušali o pisateljevih ljubeznih.

Na Vasi, št. 8 je bilo zadnje bivališče Cankarjeve družine. Tu sta v dveh zaporednih dneh umrli Cankarjeva mati in babica.

Zapisala Marica Gabršnik, mentorica
Fotografije: Bobek, Bratovič, Glažar, Mihelj, Štembergar

---

[1] Pisateljev citat »Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima.« 

Tretjega marca nas je obiskal someščan Andrej Valenčič in nas odpeljal v neznano vzhodno Turčijo.

To ni bil navaden potopis. Deželo smo začeli spoznavati z vzponom na najvišjo goro Turčije Ararat, ki je visoka 5137 m. Gora je ne le simbol Turčije, Armenci jo imajo za svojo sveto goro. Ararat je vulkanska gora, ki je prekrita z ledenikom. Vodniki so večinoma Kurdi. Pomagajo jim močni konjiči. Lahko si predstavljamo, da je za osvajanje te mogočne gore potrebno imeti dobro fizično kondicijo. Pravi vzpon se prične na višini 2200 m. Po Andrejevi pripovedi poteka počasi. Organizem se mora privajati na vedno bolj redek zrak. Dnevno gorniki hodijo 4 do 5 ur. Vsako uro sledi počitek. Nižji predeli so še travnati, sledijo redki grmiči in končno kamen, kamen vseh barv in odtenkov. Ob poti srečaš lahko kuščarja ali celo želvo. Na višini 3200 m je za gornike prvi bazni tabor. Sledi počitek in imenitna pogostitev! Ob 1h zadnji del poti. Počasi, z derezami, po ledeniku. Močan veter. Dani se, mogočni stožec vabi in daje pogum. Nepopisno veselje – po šestih urah NA VRHU! Andrej še danes podoživlja ta trenutek. Čudoviti razgledi. Foto s slovensko zastavo. Skupina se vrača na izhodišče.

Po poti srečujejo črede koz. Pogled proti vrhu nakazuje spremembo vremena, ki bi preprečila poznejšo osvojitev. Spotoma so si ogledali največje kratersko jezero Nemrut (globina 175 m). Nastalo je v delu kaldere, kotanji vulkanskega podora. V bližini Dogubajazita se dviga palača Ishak paše. Stoji na visoki ploščadi z razgledom na okolico, kjer je potekala svilna cesta. Gradili so jo armenski in gruzijski obrtniki, zato se v arhitekturi prepletajo različni stili sosednjih narodov.

Če si v Vzhodni Turčiji, moraš obiskati največje turško jezero in mesto Van. Jezero je vulkanskega izvora, vodo dobiva iz voda, ki pritečejo z okoliških gora. V njem so raztopljeni številni minerali, zato ga imenujejo sodavo jezero. Zanimivo je, da v takih pogojih živi le ena vrsta rib. Na jezeru je nekaj otočkov. Največji je Akdamar, na njem pa armenska bazilika iz rdečkastega kamna. Obiskali so tudi trdnjavo Van kalesi. Srečali so enkratne bele muce,ki imajo eno oko modro, drugo pa jantarjeve barve. Ljubitelji teh lepotic skrbijo, da ne bi izumrle.

Naši gorniki so se sprehajali po mestnih ulicah, se ustavljali pred delavnicami številnih obrtnikov, opazovali živahno življenje na tržnicah, uživali v okusni hrani in se polni vtisov vrnili na svoje domove.

Andrej je vtise z besedami in foto utrinki delil tudi z nami.
Hvala mu!

Beležila: M. Gaberšnik
Fotografije iz zasebnega arhiva Andreja Valenčiča