UTŽO Il. Bistrica

Oznaka: spoznavamo svet in domovino

Spoznavajmo svet in domovino

  • Od Gradišča do Senožeč

    Od Gradišča do Senožeč

    Na našem zadnjem srečanju v koledarskem letu 2025, ki je bilo za našo skupino SSD 20. obletnica nepretrganega delovanja, smo obiskali Gradišče pri Divači in Senožeče. Gradišče pri Divači je vasica, ki že po imenu sodi med zelo stara naselja. V okolici so številne arheološke lokacije, ki pričajo o poselitvi daleč v prazgodovini. Tod so potekale tudi trgovske, danes pa romarske in turistične poti.

    Rudi Cerkvenik nas je pričakal in nas popeljal proti največjemu zakladu kraja, ki šteje le 9 hiš – cerkvici sv. Helene.

    V svoji preprostosti stoji tam že stoletja, kar dokazuje, da so prebivalci skozi vsa ta leta skrbeli zanjo. Ko vstopamo skozi klonico, verjetno niti ne pomislimo, koliko vernikov, naključnih popotnikov in radovednežev je prestopilo njen prag!

    Pogled nam ujame njena severna stena s freskami. Tudi mi smo deležni srečanja s svetimi tremi kralji in njihovim spremstvom. Postavitev je zelo razgibana. Prvi je mlad golobradež. To je Gašper, drugi je že zrel moški z brado – Boltežar in spredaj sivobradi Miha na belem konju. Občudujemo njihova bogata oblačila. Kralji nosijo darila. Okrašeni so tudi konji, ki so v teku. Bližajo se Mariji, ki drži novorojeno dete Jezusa. Žal sta sam prihod in poklon poškodovana.  

     V spodnjem pasu so preprosti ljudje pri različnih opravilih in nazadnje še živali (medved, ptič klavžar, lev in miška) prikazane skozi zgodbe – basni, med visokimi travami in drugimi rastlinami.

    Freske, ki so nas pripeljale na dogodek pohoda in poklona treh kraljev, je naslikal Janez iz Kastva s sodelavci. ki ga poznamo tudi po znamenitih poslikavah v hrastoveljski cerkvi. Sodijo, da je bilo to leta 1490 ! Zgodbo je nadaljeval na južni steni, kjer je prikazal Kristusovo življenje in trpljenje. Žal je ta del močno poškodovan. Prizori so le delno ohranjeni: Kristus na križu, ob njem Marija in Janez Evangelist, Kristusovo vstajenje, ženske ob grobu, ostalo so le fragmenti. Na steni so tudi grafiti in letnice, ki segajo v 16. stoletje, kar priča, da so takoj po poslikavi cerkvice začeli prihajati in jo častiti številni verniki. V tistem času je predstavljala »sveto pismo revnih«.

    Z gospodom Rudijem smo se sprehodili še na vrh griča, od koder je bil prekrasen razgled na Park Škocjanske jame in vasice, ki kukajo iz zelenja in na Vremščico ter letališče.

    Pot smo nadaljevali proti Senožečam, kjer nas je čakal naš prijatelj Bruno Kocjan, ki nas je po kraju vodil leta 2022.

    V tem kratkem času so uspeli obnoviti mitnico in v njej urediti Muzej tovorništva in prevozništva.

    Z muzejsko vodičko smo se sprehodili znotraj edinstvene arhitekture srednjega veka po moderno zastavljenih muzejskih prostorih in poslušali o slavni preteklosti kraja v času, ko sta potekala skozi kraj promet in trgovina iz Srednje in Vzhodne Evrope proti Jadranskemu morju in obratno. Sprva so blago tovorili s konji in z volovi. Mitnica je bila postaja, kjer so za blago (sol, dišave, žito, žeblje, nakit, olje, milo, les, začimbe) in živino plačali dajatve ali v denarju ali v blagu, za kar je imela tudi posebna skladišča.

    Tovorništvo so zamenjali vozovi s furmani. Promet se je še povečal in vplival tudi na razvoj različnih obrti, gostilničarstva, zamenjave vpreg. V muzeju so razstavljeni: oprema, orodja nekdanjih obrtnikov, celo kopija mitninskega reda izleta 1524. Zemljevid nam kaže transportne poti v srednjem veku. Fragmenti fresk z motivi, kot so Izgon iz raja ali Noetova barka, so nam dodatno približali bogastvo kulturne dediščine. Prisluhnili smo tudi zgodbam domačinov. Celotna postavitev je nazorna za vse generacije.

    Divaška občina in sam kraj sta tako pridobila prostor oživljene preteklosti, ki bo služil tako turistični ponudbi, kot tudi skupnosti za povezovanje preteklosti s sedanjostjo .

    Na dvorišču muzeja je danesv obnovljeni domačiji kotlarja kavarna s slaščičarno, kjer smo spili kavo.

    Za zaključek smo obiskali še čudovito obnovljeni dvorec furmanske hiše, kjer domuje Galerija Rutar in v njej razstavljata svoje umetnine slikarja oče in sin. Rutarjeva gospa in gospod sta nas prijazno sprejela, nakar smo se sprehodili po hramu umetnosti. Poslovili smo se po sladki »zakuski«.

    To srečanje nam bo ostalo v spominu po paleti slikarskih umetnin in novih vedenjih. Hvala vsem, ki so nam pripravili nepozabni decembrski popoldan!

    Zabeležila M. Gaberšnik
    Fotografije: Branko, Irena, Ivanka, Lidija, Marija, Vojko

    št. ogledov: 349
  • LIS´C  UNKRAT  I  D´NES  –  LISEC NEKOČ IN DANES

    LIS´C  UNKRAT  I  D´NES  –  LISEC NEKOČ IN DANES

    Zadnji novembrski teden, četrtek, suh mrzel dan – uspelo nam je obiskati Lisac. Skupina Spoznavamo svet in domovino počasi zaokroža s spoznavanjem bližnjih domačih in obmejnih krajev. Srečanje nam je omogočila ga. Sonja Surina s pomočnicami go. Bruno Poklar, Slavico Marinac in Tamaro Sremac.

    Lisac je hrvaška obmejna vas (občina Klana), ki jo le dober km loči od naše občinske meje. Leži na 700 m nadmorske višine med in pod Grmado ter Liščičem. Ga. Surina je že leta 2021 objavila knjigo o svojem kraju Lis´c unkrat. Pri tem so ji pomagali zlasti starejši vaščani, ki so bili deležni pripovedovanja po ustnem izročilu. Dopolnila jo je s svojimi pesmimi v domačem narečju. Zapisi prevevajo velika ljubezen do rojstnega kraja in njegovih ljudi.

    Sveti Jurij

    V cerkvici nad vasjo nas je pričakala ga. Bruna Poklar, ki je tudi njena skrbnica. Najprej nam je povedala legendo o sv. Juriju, ki je pokončal lisaškega zmaja. To se je zgodilo nekega davnega, davnega 24. aprila, ki je še danes največji vaški praznik v zahvalo zavetniku. Cerkvico so sezidali in opremili ter večkrat obnovili složni vaščani sami, kot pravi zadnji verz ge. Sonje v pesmi Liščani i Liš´šćice: Si za oniga od´n za se!

    [metaslider id=”10726″]

    Po vasi o vasi pridnih, delovnih, a hkrati veselih ljudi

    Pisno je vas prvič omenjena v 15. stoletju. Po popisu iz l. 1820 je štela 32 družin. Še ena posebnost: kmetije se niso delile in tudi novih hiš niso zgradili (le 1). Dedič je postal najstarejši sin, ki je moral skrbeti za starše. Ostali otroci so šli s trebuhom za kruhom, se poročili; le redke so odplačali, pa ne z zemljo.

    Obe vojni sta prizadeli vas in njene ljudi. Med drugo vojno (1944) so nemški okupatorji vas požgali. Ljudje so se pravočasno umaknili in se zatekli v sosednje vasi. Le 3 so ostali v vasi in te so ustrelili. Precej vaščanov je sodelovalo v NOB. Nekateri se niso vrnili. Vsem žrtvam so postavili spomenik.

    Čeprav je bila vas uničena, so jo prizadevni Liščani obnovili. To smo lahko videli na našem sprehodu. Hiše so večinoma enonadstropne. Velikokrat se je sosednja hiša z enim zidom »pripela« k drugi. Živeli so v slogi in se niso prepirali. Med obnovljenimi izstopa rojstna hiša ge. Sonje s kamnito fasado. Žal je nekaj domov zaprtih, ker so gospodarji pomrli. Zraven ali v bližini so bila še gospodarska poslopja (spravilo pridelka, živine voza, orodja, hrane za živino, drva za kurjavo). Tako vemo, da so bili poljedelci in živinorejci. Zelo radi so imeli konje in jih imajo še danes. Gozda niso imeli. Gozdna je dovolila, da so si odpeljali ostanke in vsaki družini določila »eno linijo«, ki so jo lahko posekali.

    Že leta 1913 je v vas s Kaliča pritekla po ceveh voda. Pri Škaljunovi hiši je bila vaška pipa. Ko je vode zmanjkalo, so hodili po vodo v Sušaški potok. Do danes so ohranili svoje unikatno narečje in delavnost. Ob prazničnih dneh pa so se poveselili, zapeli in zaplesali.

    Pri vsaki hiši nam je ga Sonja povedala domače ime in kakšno zanimivo posebnost (Kljukarovi, Škrtini, Šugljini, Jodreći, Štefanovi, Venceći…)

    V času po drugi svetovni vojni so se tudi Liščani zaposlovali v bližnjih industrijskih krajih. Precej se jih tudi izselilo v Avstralijo, ZDA, Nemčijo, Francijo.
    V vasi so imeli tudi gostilno in trgovino: prvo pri Grgurinovih, drugo pa pri Županićovih in v njej je po končani trgovski šoli delala ga. Brunado upokojitve.

    Pod Avstroogrsko so hodili v šolo v Klano. Italijani so jo odprli na Liscu. Po osvoboditvi so prve razrede osnovne šole, do 50-ih let, obiskovali doma, pozneje v Klani.

    Videli smo tudi ostanke vojašnic, imenovane barake, ki so jih zgradili v času italijanske okupacije, dogradili pa v času Jugoslavije. Gospa Sonja je svojo predstavitev začinila s simpatičnimi anekdotami in šalami, po katerih so Liščani tudi poznani!

    Po ogledu  vasi smo prišli do vaškega doma, kjer so nas gostiteljice bogato postregle. Gospa Sonja pa nam je prebrala še nekaj svojih pesmi v klenem narečju. Izkoristili smo dogodek in pred koncem zaželeli z besedo in s pesmijo vse najboljše našemu Stanku Novaku, ki je pred kratkim praznoval vstop med »dolgožive« – 90. rojstni dan.

    Pred odhodom smo se zahvalili za prisrčen sprejem, bogato predstavitev kraja in gostoljubje, ki ga premore le skupnost složnih ljudi!

    Zapisala M. Gaberšnik
    Fotografije: Branko, Lidija in Vojko

    št. ogledov: 321
  • FOTOGENIČNI VODNJAN ROJEN IZ ISTRSKEGA KAMNA

    FOTOGENIČNI VODNJAN ROJEN IZ ISTRSKEGA KAMNA

    Skupino Spoznavajmo svet in domovino je 11.11.2025 čudovit jesenski dan pripeljal v Vodnjan. Pred prihodom v mesto so nas spremljali gosti oljčni nasadi in jesensko obarvani vinogradi.
    Na parkirišču nas je že čakala vodička Morena Matijaš in nam predstavila načrt ogleda »svojega« mesta. Že po prvih korakih smo lahko sklepali, da to ni običajno srednjeveško mestece. Leži na komaj 135 m nadmorske višine, kar nam bo olajšalo hojo, ni obzidja, ni kaštela. Bodo pa cerkvice, z murali poslikana pročelja, ki popestrijo kamnite mestne hiše.

    Spoznavanje mesta (šele od leta 2003) smo začeli skozi park. Spremljal nas je otroški živžav na igralih in mogočno, neugledno poslopje. Zvedeli smo, da je to del nekdanjega kapucinskega samostana, katerega izgradnjo so meščani financirali sami. Po prihodu v Istro so samostan ukinili Francozi. Spremenjen je bil v vojaško bolnišnico, karanteno za obolele od malarije. V novejšem času so bili v njem vrtec, kinodvorana, nazadnje pa stanovanja. Samostanski zid so zrušili in spremenili v mestni park. Mimogrede smo prišli na osrednji mestni trg, kjer smo spili opoldansko kavo.
    Po pripovedi vodičke je tam, kjer je danes trg, stal kaštel (od leta 1300), v katerega je bil možen vstop prek dvižnega mosta. Stoletne nevarnosti so minile in po županovem ukazu so ga 1808 porušili ter prostor namenili osrednjemu mestnemu trgu. Na kaštel spominjajo bele plošče na trgu. Material so porabili za tlakovanje ulic. Na trg gledajo imenitne palače: baročna palača Bradamante (z uro, školjkami in grbom mesta Vodnjana v okenskem okrasju), mestna palača (v beneškem stilu), hiša Benussi, v bližini pa še palača Bettica, obe v gotsko-beneškem stilu, z zašiljenimi okenskimi loki. Danes je v slednji mestni muzej.

    Tako ali drugače – Vodnjan je rojen iz kamna in tak je še danes. Preprost gradbeni material, obstojen in hkrati okras – zlasti plemiških in bogatih meščanskih hiš. Gospa Morena je vsako toliko zaustavila korak in nam usmerjala pozornost na kamnite stile (gotsko – beneški, baročni, renesančni) in detajle. Skoraj vsako hišo, zlasti vzdolž najdaljše ulice (približno 2 km) v Istri, v kateri so drug zraven drugega živeli obrtniki in trgovci, so hiše krasili unikatni grbi, kamnite glave, stebri, balkoni, okna in portali. Balkone so vodnjanski kamnoseki krasili z rastlinskimi motivi. Stebri so imeli uporabno in estetsko funkcijo. Krasili so jih v korintskem stilu. V zgornjih nadstropjih smo opazili tudi nekakšne kamnite nosilce z luknjo, v katere so vstavljali lesene palice, ki so jih uporabljali za obešanje in vlečenje ročno tkanih tkanin. Nekatere hiše imajo še kamnite stopnice – baladurje. Kamnite glave resnega videza nad okni ali vrati, kot da nas opazujejo in kontrolirajo življenje na ulici. Okrašena, večslojna okna (bifore, trifore) dajejo pročeljem razgiban, a skladen videz. Staro mesto pa ima še eno zanimivost najkrajšo in najožjo uličico (50 cm). Sreča, da smo vsi »elegantni« in smo se brez težav sprehodili skoznjo. Posebni so tudi obokani podhodi, ki so skrajšali pot z ene strani najdaljše ulice na drugo stran. V podhodu so zazidani tudi vsi vogali, da se tatiči in nepridipravi niso mogli skriti. Posebnost mesta so tudi notranja dvorišča, ki jih ogreva sonce (izredna zamisel) in dimniki – čisto vsak drugačne oblike.

    [metaslider id=”10361″]

    Vodnjan je znan kot mesto cerkvic.Kar 20 bi jih lahko našteli. Mi smo se ustavili le pred nekaterimi: pred cerkvijo sv. Jakoba kjer so l.1492 pisali mestni statut, v cerkvici sv. Križa je imela sedež bratovščina bičarjev, cerkev sv. Katarine je okrašena s srednjeveškimi freskami in grafiti, cerkev Gospe Karmelske v mestnem jedru ima bogato opremo in je izredno akustična, v cerkvi sv. Martina je delovalo inkvizicijsko sodišče.
    Obiskali smo baročno župnijsko cerkev sv. Blaža, ki je največja v Istri (56 m), z najvišjim zvonikom v Istri (62 m ) in ki spada med največje znamenitosti Vodnjana. Obiskujejo jo romarji s celega sveta. V cerkvi hranijo največ relikvij na svetu (300). Najbolj vredna pa so nerazpadla telesa svetnikov: sv. Leona Bembe, sv. Ivan Olinija in svetnice Nikoloze iz 15.stoletja. Relikvije je pred uničenjem v času francoske oblasti v Benetkah, rešil beneški slikar Gaetano Gretzler in jih podaril 1818 leta Vodnjanu. Cerkev krasijo slike tujih umetnikov, pa tudi meščana (samouka) Venerija Trevisana.

    Med ogledom smo spoznali tudi najbolj zaslužne Vodnjance. Ne le ulice, spominske plošče, svojim zaslužnim možem so namenili mural, ki je ne le sodobna umetniška upodobitev, je hkrati neverjeten »učni pripomoček«, ki potrjuje, da Vodnjanci cenijo, ohranjajo svojo preteklost in jo želijo pokazati mladim naraščajem in svojim obiskovalcem.
    Ti so: Venerio Trevisian, tkalec, tapetnik in samouki slikar, ki je poslikal del sv. Blaža; Bartolomeo Biasoletto, lekarnar botanik, naravoslovec, ustanovitelj botaničnega vrta vTrstu; Angelo Cikon, dobrotnik pri odprtju šole in bolnišniice; Antonio Smareglia, skladatelj, najbolj znana opera Istrska svatba (vodnjanska tradicija, folklora); Pietro Marchesi, industrialec, izumitelj in umetnik, ki je uvedel elektriko v Vodnjan (prvi kraj v Istri); Erminijo Vojvoda, čevljar, kreator visoke obutvene mode, znan v Londonu in po celi Evropi.
    Pred odhodom domov smo obiskali sodobno oljarno. Tradicijo pridelave in predelave oljk so prevzeli številni mladi Vodnjanci. Olje je izredne kvalitete! Na sejmih po Evropi prejema najvišja mednarodna priznanja.

    Že iz imen in priimkov smo sklepali, da so bili prebivalci kraja večinoma Italijani. Danes predstavljajo manjšino, vendar sta hrvaščina in italijanščina enakovredna jezika v šoli in uradih, dvojezična so tudi imena krajev. V mestu obstajajo še govorci, ki govorijo vodnjanski istriotski jezik, ki sega v romansko obdobje, pred beneško oblastjo.

    To je nedokončana zgodba o in iz Vodnjana. Hvala gospe Moreni za vodenje »iz srca«!

    Oktober 2025, beležila Marica Gaberšnik

    Naši fotografi so pridno beležili vodnjanske zanimivosti, ta fotografija pa ima vir na internetu

    št. ogledov: 312
  • V DEŽELI KOLIŠČARJEV

    V DEŽELI KOLIŠČARJEV

    Imeli smo bledo predstavo o koliščarjih in njihovi deželici, zato smo se v velikem številu prijavili, da bi izvedeli, kje in kako so živeli. Pot nas je pripeljala na Ljubljansko barje na Ig do Hiše narave in kolišč – in MOROSTIG. Tam sta nas pozdravili vodički, ki sta nam odstirali skrivnosti o naših pradavnih prednikih.

    Do muzeja na prostem je približno dvajset minut zmerne hoje, sprva po široki makadamski cesti sredi barjanske ravnice, nato pa po utrjeni poti iz lesenih desk. Koliščarji so dobili ime po hrastovih kolih (pilotih), ki so jih začeli prišleki že 5000 let pred n. št. zabijati v mokrotna tla, da bi na te temelje postavili svoja bivališča. Sodobni mojstri so na osnovi arheoloških najdb poustvarili nekdanja koliščarska bivališča – tri kolibe. Videli smo, da so grajene iz šibja, ometane z glino in krite s slamo, z enim vhodom, enoprostorne. Vsaka izmed njih hrani spomin na eno izmed koliščarskih dejavnosti. Oprema je replika najdenih predmetov, ki jih hranijo v muzeju v Ljubljani. Koliščarji so bili poljedelci. Sejali so pšenico in ječmen. Pridelovali so tudi lan. Redili so ovce, koze, govedo. Njihov zvesti spremljevalec je bil udomačeni pes. Bili so tudi lovci. Lovili so jelene, srne, divje prašiče, bobre, vidre, vodne in druge ptice. Prehrano so si popestrili tudi z ribolovom in nabirali so oreščke, drnulje, želod, grozdje, robidnice …, pa tudi zdravilne rastline, ki so visele in se sušile v hiškah. Pekli naj bi tudi nekvašen kruh.  Kako pa to vemo? Mokrotna barjanska tla so zavarovala semena in kosti ubitih živali. O prehrani govorijo tudi ohranjeni človeški in živalski iztrebki. Radovedno smo vstopali v skromne izbe. Kako smo bili presenečeni.

    Koliščarji so bili presneto iznajdljivi in spretni. Vse surovine, ki jim jih je ponujala narava, so s pridom uporabili. Semena so »mleli« s kamnitimi žrmljami. Iz gline so izdelovali številne imenitne, uporabne lončarske izdelke; sprva so jih sušili, kasneje pa žgali v pečeh, jih krasili z vzorci. Najbolj znan je idol iz žgane gline. To smo videli v lončarski hiški. V istem prostoru so tudi spali. Pokrivali so se z živalskimi kožami, ki so jih znali tudi strojiti. Iz lanu in celo iz kopriv so tkali platno. Ohranile so se statve in celo košček tkanine z vzorcem. Ravno tako so znali obdelati živalsko volno. Največji vzpon so dosegli s pridobivanjem in uporabo kovin bakra in brona. Kovačeva hiška je bila odmaknjena od ostalih. Verjetno zaradi večje nevarnosti požara, do katerega bi prišlo zaradi visokih temperatur pri taljenju kovin. Kovači so že uporabljali meh.

    Znano je, da so tudi potovali: po jezeru oz. po reki z deblakom ali drevakom, ki so ga izdolbli iz enega debla in to sprva s kamnitimi sekirami. Pri nas so našli tudi najstarejše kolo iz jesenovega lesa, utrjenega s hrastom in s hrastovo osjo. Kolo je pripadalo dvokolesniku, ki ga je celo vlekla živina. Srečevali so se s tujimi trgovci. O tem pričajo najdene kamnine in kosi rude, ki jih na področju Barja sicer ni. Radi so imeli tudi nakit, ki so ga izdelovali iz kamenčkov, školjk in kovine. Manj vemo o duhovnem življenju in ravnanjem z umrlimi. Ne vemo tudi, od kod so prebivalci kolišč prišli in kam so se odselili. Vemo pa, da so jih razveseljevali številni ptiči in druge manjše živali. Vsak letni čas jim je ponujal živopisne preproge cvetja. To smo lahko videli na panojih, ki so nas spremljali ob poti, ko smo se vračali v MOROSTIG.

    VInterpretacijskem centru smo zaokrožili naš obisk s pogledom v čas odkritja prvih kolišč. Pisalo se je leto 1875, samo 20 let po odkritju le teh v Švici. Karel Dežman, politik, arheolog, botanik in kustos slovenskega rodu ima največje zasluge za ohranjanje koliščarske dediščine v 19.stol. Danes je ta dediščina na UNESCOVEM seznamu. Pri predstavljanju in novih odkritjih danes sodelujejo številni slovenski znanstveniki različnih strok. Mi smo spet razširili in obogatili svoje obzorje.

    za SSD, M. Gaberšnik, oktober 2025
    fotografije: Irena Štembergar, Branko Glažar, Ivanka Bratovič, Vojko Mihelj in Lidija Bobek Novak

    [metaslider id=”10155″]
    št. ogledov: 339
  • Novokračine – vas devetih mostov

    Novokračine – vas devetih mostov

    Slušatelji skupine Spoznavajmo svet in domovino so se 14.10.2025 na svojem prvem srečanju v velikem številu udeležili obiska naše vasi Novokračine. Bil je čudovit jesenski dan. Pred zadružnim domom nas je pričakal Jožko Štemberger, ki je prijazno sprejel povabilo, da nam predstavi svojo rojstno vas.

    Pri spomeniku padlih krajanov in civilnih žrtvah v NOB nas je ogovorila Jadranka Hrabar, ki je bila dolga leta članica naše skupine. Predstavila nam je organizacijo in dejavnosti odporniškega gibanja v vasi med drugo svetovno vojno. Mnogi med nami niso poznali velike humanitarne akcije, ki so jo prevzele ženske in dekleta iz Novokračin in sosednjih slovenskih in hrvaških vasi zgodaj spomladi 1944 (bil je še sneg), ko so v nahrbtnikih, v spremstvu le dveh kurirjev, nosile pšenico v Mrzle vodice, občina Lokve, Gorski Kotar, danes po cestah čez 60 km oddaljeni kraj. Vas je bila požgana, le cerkev je stala in vanjo so stresle svoj tovor. Kurir jih je nazaj grede spremlja le del poti. Vse so se srečno vrnile domov. Kolikšen pogum je bil potreben!

    Potem smo vstopili v prostore zadružnega doma, kjer smo prisluhnili obsežni predstavitvi vasi. Novokračine so samostojna KS, ki obsega še vasi: Sušak, Fabce in Novo vas (Smrdeće). Na severu jo omejujejo flišni griči, na jugu pa apnenčasta Visoć in sv. Katarina. V vas priteka šest hudourniških potokov, ki se ob stiku z apnencem izlivajo v Novokrajsko jamo. Bregove povezujejo mostički.

    [metaslider id=”9875″]

    In od kod ime? Zgodovinarji omenjajo selitve z JV Balkanskega polotoka in Dalmacije in s tem povečana potrebo po ozemlju in krčenju gozda – »nova krčevina«. Zveni logično. Vas je nastala na naravno pomembni poti in ob vodi. Prvi pisni vir naselje omenja leta 1576 v zvezi s podložnikom avguštinskega samostana na Reki, Maljevca. Franciscejski kataster (1820) pa že natančno locira novokrajske hiše.
    Danes šteje 65 hiš, od tega žal 22 praznih. Trenutno živi v vasi 131 prebivalcev. Vas se deli na 5 predelov: Pomoćinek, Korta, Seravec, Breščić in Bezuljak.

    V preteklosti so se ukvarjali s furmanstvom (drva, pridelki – Reka, Opatija), z gozdarstvom, s poljedelstvom in z živinorejo. Najbolj znana jed je bila krompirjeva polenta (koruzna moka in krompir), najbolj pa cenjena v času kolin: polita s špehom in s kislim zeljem. Otroci in ostali so za zajtrk jedli kruh nadrobljen v belo kavo iz cikorije. Gospodinje naj bi iz »nič« ustvarile dobro in veliko.

    Ženske so nosile naprodaj mleko, maslo, jajca, med, divjačino. Vas je imela: 2 mlina, 3 gostilne in 2 trgovini, veliko vaških obrtnikov: 2 kovača, čevljarja in šivilje, delavce, ki so pod Italijo ob cesti tolkli kamenje (batuda).

    Po drugi svetovni vojni je mnogo moških delalo v velikih podjetjih na Reki, ženske tudi v bistriškem Lesonitu. V vas je dnevno prihajalo iz različnih smeri 20 avtobusov! Po vzpostavitvi meje s Hrvaško je večina delovno sposobnih poiskala delo v Sloveniji. Število obdelanih njiv se vsako leto zmanjšuje.

    Iz preteklosti so se v kraju ohranila domača imena Žopanovi, Oštarovi, Vahtarjovi, Jadrkini, Mirkoći, Minčić, Ondrić, Lapić… Za vas je značilen glas Ć, kar v sosednjih ni običaj. Pogosti priimki: Iskra, Maljevac Štembergar, Rutar, Šlosar. Zaradi siromaštva so se mnogi izseljevali pred prvo svetovno vojno in po njej v Ameriko Po drugi svetovni vojni so boljše življenje iskali v Avstraliji in po večjih mestih v bližini, kjer so dobili delo in stanovanja. Svojega kraja niso pozabili.

    Novokračine
    Majhin sen bil, fantek veseil.
    Sen biu ja jako živ
    Na svislih sen spal, ruožice bral,
    Kravicam. jes sen dau.
    Seda sen zrasu, lejta so šla,
    Nej štalic, nej već blaga,
    Ma to dolino
    Iz mojiga srca
    Ne moren pozabit ja.


    Besedilo: Vlado Filčič, Nežin
    Pesem je tudi uglasbil in pel.
    Prebrala jo je Marija Mirkoća.

    Novokrajci so doživeli marsikatero bridko uro. Prav v mesecu oktobru leta 1907 se je nad vasjo utrgal oblak. V nekaj minutah so vsi potoki narasli, drli skozi vas nosili s seboj različen material in drveli proti Novokrajski jami, ki ni mogla požirati. Voda, blato in vejevje so polnili polja in hiše. Mnoge so bile zasute do stropa. Ljudje so komaj rešili živino. Pridelek in krmo – vse je ujma uničila. Podobna usoda jih je doletela leta 1940. Pod italijansko okupacijo so vaščane aretirali, zapirali, vključevali v specialne bataljone. Vas je bila tudi bombardirana. Posledica tega so bile človeške žrtve in porušeni domovi. Ne kruta narava ne vojna niso ugasnili vedrega duha in optimizma Novokrajcev.

    Lotili so se obnove in gradnje svojega zadružnega doma. Darovali so zemljišča. Z udarniškim delom in drugimi delovnimi akcijami je delo hitro napredovalo. Marija Iskra se spominja, da so ženske v predpasnikih nosile kamenje pri gradnji. Danes je sredi vasi večnamenska stavba, ki je ponos vaščanov; zraven pa še plesišče in igrišče. Dom je v preteklosti in danes povezoval številne novokrajske generacije. V domu imajo sedež KS, društva…
    V zadružnem domu je do leta 70 delovala tudi šola. Pred tem časom so šolo odprli tudi Italijani. Nekaj časa pa je delovala tudi partizanska šola.

    Glavna naravna znamenitost je Novokrajska jama, v katero poniknejo vsi potoki. Iz nje priteče voda na dan v Preluki. Dolga je 1297 m, krasijo jo številni kapniki, velike dvorane in jezera. Ozek sifon preprečuje nadaljnji dostop. Obisk je možen le ob vodenju jamarjev.

    Druga znamenitost je prazgodovinsko gradišče sv. Katarina, na kateri je stala cerkvica in kot pravijo – ženski samostan. Vaščani so s skupnimi močmi obnovili cerkvico, postavili kočo in uredili zunanji prostor za druženja. Od ceste proti Jelšanam so uredili pot, ki je privlačna za pohodnike. Postavili so tudi križev pot. Zadnjo nedeljo v maju imajo vaščani na vrhu sv. mašo in kasneje veselico. Zadnja leta tudi kurijo kres za prvi maj.

    Po izčrpni predstavitvi, obogateni z zgodbicami in anekdotami iz življenja vaščanov nas je gostitelj povabil, da si z obložene mize postrežemo s pijačo in sladkimi dobrotami, ki so jih napekle Novokrajke .

    Sledil je sprehod po vasi. Je čista in hiše so lepo obnovljene. Še vedno je veliko cvetja po oknih in balkonih. Stopili smo tudi v cerkvico sv. Jožefa, ki je skromna, a lepo vzdrževana. Vaški praznik so posvetili sv. Margareti, ker ta goduje poleti.

    Pred Vahtarjevo hišo nas je že čakala »gospodinja« Mirjana, ki je želela predstaviti zares bogat družinsko zbirko orodja, kuhinjskih pripomočkov in živinske opreme. Mlajši rod (sin) pa ima v drugem prostoru zbirko vojaške opreme in orožja. Vsi razstavljeni predmet so lahko za vzgled muzejem! Mirjana nas je tudi pogostila.

    Jožko ima hobi – lov. Vstopili smo tudi v njegovo rezidenco in si ogledali lovske trofeje in spili »nekaj domačega«!

    Vse kar sem zapisala, je le povzetek Jožkovega besedila. Hvala mu za vse! Hvala tudi vsem imenovanim in anonimnim Novokrajkam, ki so nam pripravili ta bogat in čudovit obisk. Zakaj DOLINA ljubavi, pa sami malo potuhtajte.

    Marica Gaberšnik

    št. ogledov: 348