24. marca 2026 je skupina SSD obiskala vas TRPČANE. Vodenje po vasi je prijazno sprejel domačin Vinko Štefančič. Zbralo se nas je lepo število. Pri vaški gostilni nas je pričakalo veliko presenečenje – bogata pogostitev s sladkimi domačimi dobrotami in pijačo. Hvala družini Grlj in še posebej naši nekdanji članici Anici. Po okrepitvi smo se z Vinkom odpravili na ogled. Pohod smo pričeli pri žagi (pilani).
Skozi vas teče prometnica Ilirska Bistrica – Zabiče. Večji del naselja je pod cesto, v bližini reke Reke ali kot ji domačini pravijo ob Veliki vodi, novejši del pa nad njo. Na tej strani je tudi zaščitni znak kraja, skoraj 1000 m visok Kozlek. Kolikor je znano, je že v 17. stol. stala nad vasjo cerkev sv. Roka s kar tremi oltarji. Ni znano, kdaj se je porušila. Ena razlaga pravi, da se je to zgodilo leta 1870, ko je Klano in okolico prizadel hud potres. Kraj leži na nadmorski višini 428 m in ima 124 prebivalcev.
Skozi podvoz smo varno prišli v Dulanji kraj Trpč, kot svoj kraj imenujejo domačini, sebe Trbačanci, jezik pa trbaški. Vas je lepo urejena. Žal je del hiš zapuščenih – kot v številnih drugih krajih. Pri reki smo opazili nenavadno napravo, to je protipoplavna črpalka. Na tem mestu nam je Vinko pokazal nekdanje poti proti Zemonu, Novi vasi in celo Jelšanam. Nad reko so Senožeti, danes zaraščen svet.
V preteklosti je vsaka kmetija imela vsaj eno kravo, kozo, ovco, perutnino in zajce, prašičev niso redili vsi. Na številnih njivah so sadili krompir, zelje, fižol, koruzo, sejali ječmen. Vas je imela mlin. Delali so tudi v gozdu in na cesti. Poti in ceste so razdelili po hišnih številkah, tako da je vsaka domačija skrbela za svoj del. Ženske so delale pri izmeri dreves v gozdu, narečno se reče »so klopirale«. Glavna sadna vrsta je bila češpa. Od pozne jeseni se je kuhalo žganje (šnops). Skuhali so ga do 600 litrov. Trli so tudi jabolka (vino). Glavna jed je bila polenta z zeljem. Ker je bila na sporedu dan za dnem, se je marsikomu priskutila. Reka je bila vir priboljškov. Lovili so ribe in rakce.
Del prebivalcev je iskal boljše življenje v tujini. Odhajali so v Avstralijo, Argentino, belgijske rudnike …Ko so se v bližnji Ilirski Bistrici odprla številna delovna mesta v Lesonitu, za ženske še posebej v Eti, so ostajali doma.
Osrednji del vasi je bil ob koritih (ki jih danes ni več). Ta del se imenuje Na vasi. Tu so načrtovali skupne zadeve. Danes je tam manjše otroško igrišče, kjer se zabavajo najmlajši. Pot smo nadaljevali še v Guranj kraj. Tam stoji tudi kapelica, posvečena sv. Antonu, ki nadomešča cerkev. Zgradili so jo leta 1936, 1986 pa je dobila še zvon. Po isti poti smo se vračali na izhodišče. Spotoma smo se ustavili pri starejši vaščanki Pepci Žefrinovi, ki je povedala, da so v njihovi hiši imeli zavetišče partizani. Povedala je še, kako so prišli v vas Nemci, zbrali vse vaščane z namenom, da jih pokončajo. Rešila sta jih domačina, ki sta govorila po nemško in prepričala komandanta, da so ljudje nedolžni.
Prvo šolo so, še pod Avstrijo, obiskovali v Podgrajah. Med leti 1906-09 so šolo gradili prebivalci Kuteževega in Trpčan, na dokaj odročnem mestu. Po prvi svetovni vojni, ko so naši kraji spadali pod Italijo, je šola še delovala, a so postopoma ukinjali slovenski učni jezik. Po letu 1927 je jezik pouka v šoli in vsem javnem življenju postala izključno italijanščina. Po kapitulaciji Italije je delovala partizanska šola. Tedenske načrte in šolske potrebščine je priskrbel Milan Grlj, podgrajski župnik. Ko so Nemci spomladi 1944 požgali vas Podgraje, so del prebivalcev poslali v nemška taborišča, ostali brezdomci pa so se večinoma naselili v prostore šole. Po vojni je sprva deloval pouk v privatnih prostorih. Ko se je del ljudi izselil iz šole, so se vanjo vrnili tudi učenci in učitelji. Kljub prizadevanjem, so bili pogoji nevzdržni in odločili so se za zidavo na novi lokaciji, to je na Betuli, kjer stoji od leta 1978 še danes, vendar že nekajkrat adaptirana in dozidana. Danes je to sodoben hram učenosti, kjer imajo tudi prostore za vrtec. Obiskujejo jo učenci iz vasi Kuteževega, Trpčan, Podgraj in Zabič – iz Kočanije. Tako jih imenujejo s skupnim imenom
Še nekaj zanimivosti:
- Najpogostejši priimki so: Hrvatin, Štefančič, Štemberger in Rutar.
- Največji vaški praznik je shod, v čast zavetnika, sv. Antona Padovanskega, 13. junija.
- Lep običaj je bil tudi voščilo za novo leto. Skupina je hodila od hiše do hiše.
- Zimo je preganjal pust.
- Mladina se je naučila plavati v Veliki vodi.
- Za vstop v fantovske vrste so mladeniči (po 18. letu) morali plačati fantovsko in spiti lonec vina, so pa dobili nova imena, vzdevke, ki se jih držijo celo življenje.
- Pomemben dogodek je bila tudi vizita, to je spremljanje fantov na nabor. Odpeljali so se z okrašenim vozom. Pri tem je sodelovala cela vas, tudi žene in dekleta.
- Kar nekaj vaščanov so bili muzikanti. Učil jih je Udovič.
Na poti smo prisluhnili še marsikateri zanimivi zgodbici, tako je čas hitro minil. Hvala Vinku Štefančiču za obsežno in zanimivo predstavitev kraja.
Povzetek zapisala: M. Gaberšnik, mentorica
Fotografije prispevale: Irena, Ivanka in Lidija
