Tretjega marca nas je obiskal someščan Andrej Valenčič in nas odpeljal v neznano vzhodno Turčijo.
To ni bil navaden potopis. Deželo smo začeli spoznavati z vzponom na najvišjo goro Turčije Ararat, ki je visoka 5137 m. Gora je ne le simbol Turčije, Armenci jo imajo za svojo sveto goro. Ararat je vulkanska gora, ki je prekrita z ledenikom. Vodniki so večinoma Kurdi. Pomagajo jim močni konjiči. Lahko si predstavljamo, da je za osvajanje te mogočne gore potrebno imeti dobro fizično kondicijo. Pravi vzpon se prične na višini 2200 m. Po Andrejevi pripovedi poteka počasi. Organizem se mora privajati na vedno bolj redek zrak. Dnevno gorniki hodijo 4 do 5 ur. Vsako uro sledi počitek. Nižji predeli so še travnati, sledijo redki grmiči in končno kamen, kamen vseh barv in odtenkov. Ob poti srečaš lahko kuščarja ali celo želvo. Na višini 3200 m je za gornike prvi bazni tabor. Sledi počitek in imenitna pogostitev! Ob 1h zadnji del poti. Počasi, z derezami, po ledeniku. Močan veter. Dani se, mogočni stožec vabi in daje pogum. Nepopisno veselje – po šestih urah NA VRHU! Andrej še danes podoživlja ta trenutek. Čudoviti razgledi. Foto s slovensko zastavo. Skupina se vrača na izhodišče.
Po poti srečujejo črede koz. Pogled proti vrhu nakazuje spremembo vremena, ki bi preprečila poznejšo osvojitev. Spotoma so si ogledali največje kratersko jezero Nemrut (globina 175 m). Nastalo je v delu kaldere, kotanji vulkanskega podora. V bližini Dogubajazita se dviga palača Ishak paše. Stoji na visoki ploščadi z razgledom na okolico, kjer je potekala svilna cesta. Gradili so jo armenski in gruzijski obrtniki, zato se v arhitekturi prepletajo različni stili sosednjih narodov.
Če si v Vzhodni Turčiji, moraš obiskati največje turško jezero in mesto Van. Jezero je vulkanskega izvora, vodo dobiva iz voda, ki pritečejo z okoliških gora. V njem so raztopljeni številni minerali, zato ga imenujejo sodavo jezero. Zanimivo je, da v takih pogojih živi le ena vrsta rib. Na jezeru je nekaj otočkov. Največji je Akdamar, na njem pa armenska bazilika iz rdečkastega kamna. Obiskali so tudi trdnjavo Van kalesi. Srečali so enkratne bele muce,ki imajo eno oko modro, drugo pa jantarjeve barve. Ljubitelji teh lepotic skrbijo, da ne bi izumrle.
Naši gorniki so se sprehajali po mestnih ulicah, se ustavljali pred delavnicami številnih obrtnikov, opazovali živahno življenje na tržnicah, uživali v okusni hrani in se polni vtisov vrnili na svoje domove.
Andrej je vtise z besedami in foto utrinki delil tudi z nami.
Hvala mu!
Beležila: M. Gaberšnik
Fotografije iz zasebnega arhiva Andreja Valenčiča
