Na našem zadnjem srečanju v koledarskem letu 2025, ki je bilo za našo skupino SSD 20. obletnica nepretrganega delovanja, smo obiskali Gradišče pri Divači in Senožeče. Gradišče pri Divači je vasica, ki že po imenu sodi med zelo stara naselja. V okolici so številne arheološke lokacije, ki pričajo o poselitvi daleč v prazgodovini. Tod so potekale tudi trgovske, danes pa romarske in turistične poti.
Rudi Cerkvenik nas je pričakal in nas popeljal proti največjemu zakladu kraja, ki šteje le 9 hiš – cerkvici sv. Helene.
V svoji preprostosti stoji tam že stoletja, kar dokazuje, da so prebivalci skozi vsa ta leta skrbeli zanjo. Ko vstopamo skozi klonico, verjetno niti ne pomislimo, koliko vernikov, naključnih popotnikov in radovednežev je prestopilo njen prag!
Pogled nam ujame njena severna stena s freskami. Tudi mi smo deležni srečanja s svetimi tremi kralji in njihovim spremstvom. Postavitev je zelo razgibana. Prvi je mlad golobradež. To je Gašper, drugi je že zrel moški z brado – Boltežar in spredaj sivobradi Miha na belem konju. Občudujemo njihova bogata oblačila. Kralji nosijo darila. Okrašeni so tudi konji, ki so v teku. Bližajo se Mariji, ki drži novorojeno dete Jezusa. Žal sta sam prihod in poklon poškodovana.
V spodnjem pasu so preprosti ljudje pri različnih opravilih in nazadnje še živali (medved, ptič klavžar, lev in miška) prikazane skozi zgodbe – basni, med visokimi travami in drugimi rastlinami.
Freske, ki so nas pripeljale na dogodek pohoda in poklona treh kraljev, je naslikal Janez iz Kastva s sodelavci. ki ga poznamo tudi po znamenitih poslikavah v hrastoveljski cerkvi. Sodijo, da je bilo to leta 1490 ! Zgodbo je nadaljeval na južni steni, kjer je prikazal Kristusovo življenje in trpljenje. Žal je ta del močno poškodovan. Prizori so le delno ohranjeni: Kristus na križu, ob njem Marija in Janez Evangelist, Kristusovo vstajenje, ženske ob grobu, ostalo so le fragmenti. Na steni so tudi grafiti in letnice, ki segajo v 16. stoletje, kar priča, da so takoj po poslikavi cerkvice začeli prihajati in jo častiti številni verniki. V tistem času je predstavljala »sveto pismo revnih«.
Z gospodom Rudijem smo se sprehodili še na vrh griča, od koder je bil prekrasen razgled na Park Škocjanske jame in vasice, ki kukajo iz zelenja in na Vremščico ter letališče.
Pot smo nadaljevali proti Senožečam, kjer nas je čakal naš prijatelj Bruno Kocjan, ki nas je po kraju vodil leta 2022.
V tem kratkem času so uspeli obnoviti mitnico in v njej urediti Muzej tovorništva in prevozništva.
Z muzejsko vodičko smo se sprehodili znotraj edinstvene arhitekture srednjega veka po moderno zastavljenih muzejskih prostorih in poslušali o slavni preteklosti kraja v času, ko sta potekala skozi kraj promet in trgovina iz Srednje in Vzhodne Evrope proti Jadranskemu morju in obratno. Sprva so blago tovorili s konji in z volovi. Mitnica je bila postaja, kjer so za blago (sol, dišave, žito, žeblje, nakit, olje, milo, les, začimbe) in živino plačali dajatve ali v denarju ali v blagu, za kar je imela tudi posebna skladišča.
Tovorništvo so zamenjali vozovi s furmani. Promet se je še povečal in vplival tudi na razvoj različnih obrti, gostilničarstva, zamenjave vpreg. V muzeju so razstavljeni: oprema, orodja nekdanjih obrtnikov, celo kopija mitninskega reda izleta 1524. Zemljevid nam kaže transportne poti v srednjem veku. Fragmenti fresk z motivi, kot so Izgon iz raja ali Noetova barka, so nam dodatno približali bogastvo kulturne dediščine. Prisluhnili smo tudi zgodbam domačinov. Celotna postavitev je nazorna za vse generacije.
Divaška občina in sam kraj sta tako pridobila prostor oživljene preteklosti, ki bo služil tako turistični ponudbi, kot tudi skupnosti za povezovanje preteklosti s sedanjostjo .
Na dvorišču muzeja je danesv obnovljeni domačiji kotlarja kavarna s slaščičarno, kjer smo spili kavo.
Za zaključek smo obiskali še čudovito obnovljeni dvorec furmanske hiše, kjer domuje Galerija Rutar in v njej razstavljata svoje umetnine slikarja oče in sin. Rutarjeva gospa in gospod sta nas prijazno sprejela, nakar smo se sprehodili po hramu umetnosti. Poslovili smo se po sladki »zakuski«.
To srečanje nam bo ostalo v spominu po paleti slikarskih umetnin in novih vedenjih. Hvala vsem, ki so nam pripravili nepozabni decembrski popoldan!
Zabeležila M. Gaberšnik
Fotografije: Branko, Irena, Ivanka, Lidija, Marija, Vojko