Skupino Spoznavajmo svet in domovino je 11.11.2025 čudovit jesenski dan pripeljal v Vodnjan. Pred prihodom v mesto so nas spremljali gosti oljčni nasadi in jesensko obarvani vinogradi.
Na parkirišču nas je že čakala vodička Morena Matijaš in nam predstavila načrt ogleda »svojega« mesta. Že po prvih korakih smo lahko sklepali, da to ni običajno srednjeveško mestece. Leži na komaj 135 m nadmorske višine, kar nam bo olajšalo hojo, ni obzidja, ni kaštela. Bodo pa cerkvice, z murali poslikana pročelja, ki popestrijo kamnite mestne hiše.
Spoznavanje mesta (šele od leta 2003) smo začeli skozi park. Spremljal nas je otroški živžav na igralih in mogočno, neugledno poslopje. Zvedeli smo, da je to del nekdanjega kapucinskega samostana, katerega izgradnjo so meščani financirali sami. Po prihodu v Istro so samostan ukinili Francozi. Spremenjen je bil v vojaško bolnišnico, karanteno za obolele od malarije. V novejšem času so bili v njem vrtec, kinodvorana, nazadnje pa stanovanja. Samostanski zid so zrušili in spremenili v mestni park. Mimogrede smo prišli na osrednji mestni trg, kjer smo spili opoldansko kavo.
Po pripovedi vodičke je tam, kjer je danes trg, stal kaštel (od leta 1300), v katerega je bil možen vstop prek dvižnega mosta. Stoletne nevarnosti so minile in po županovem ukazu so ga 1808 porušili ter prostor namenili osrednjemu mestnemu trgu. Na kaštel spominjajo bele plošče na trgu. Material so porabili za tlakovanje ulic. Na trg gledajo imenitne palače: baročna palača Bradamante (z uro, školjkami in grbom mesta Vodnjana v okenskem okrasju), mestna palača (v beneškem stilu), hiša Benussi, v bližini pa še palača Bettica, obe v gotsko-beneškem stilu, z zašiljenimi okenskimi loki. Danes je v slednji mestni muzej.
Tako ali drugače – Vodnjan je rojen iz kamna in tak je še danes. Preprost gradbeni material, obstojen in hkrati okras – zlasti plemiških in bogatih meščanskih hiš. Gospa Morena je vsako toliko zaustavila korak in nam usmerjala pozornost na kamnite stile (gotsko – beneški, baročni, renesančni) in detajle. Skoraj vsako hišo, zlasti vzdolž najdaljše ulice (približno 2 km) v Istri, v kateri so drug zraven drugega živeli obrtniki in trgovci, so hiše krasili unikatni grbi, kamnite glave, stebri, balkoni, okna in portali. Balkone so vodnjanski kamnoseki krasili z rastlinskimi motivi. Stebri so imeli uporabno in estetsko funkcijo. Krasili so jih v korintskem stilu. V zgornjih nadstropjih smo opazili tudi nekakšne kamnite nosilce z luknjo, v katere so vstavljali lesene palice, ki so jih uporabljali za obešanje in vlečenje ročno tkanih tkanin. Nekatere hiše imajo še kamnite stopnice – baladurje. Kamnite glave resnega videza nad okni ali vrati, kot da nas opazujejo in kontrolirajo življenje na ulici. Okrašena, večslojna okna (bifore, trifore) dajejo pročeljem razgiban, a skladen videz. Staro mesto pa ima še eno zanimivost najkrajšo in najožjo uličico (50 cm). Sreča, da smo vsi »elegantni« in smo se brez težav sprehodili skoznjo. Posebni so tudi obokani podhodi, ki so skrajšali pot z ene strani najdaljše ulice na drugo stran. V podhodu so zazidani tudi vsi vogali, da se tatiči in nepridipravi niso mogli skriti. Posebnost mesta so tudi notranja dvorišča, ki jih ogreva sonce (izredna zamisel) in dimniki – čisto vsak drugačne oblike.
Vojko
Vodnjan je znan kot mesto cerkvic.Kar 20 bi jih lahko našteli. Mi smo se ustavili le pred nekaterimi: pred cerkvijo sv. Jakoba kjer so l.1492 pisali mestni statut, v cerkvici sv. Križa je imela sedež bratovščina bičarjev, cerkev sv. Katarine je okrašena s srednjeveškimi freskami in grafiti, cerkev Gospe Karmelske v mestnem jedru ima bogato opremo in je izredno akustična, v cerkvi sv. Martina je delovalo inkvizicijsko sodišče.
Obiskali smo baročno župnijsko cerkev sv. Blaža, ki je največja v Istri (56 m), z najvišjim zvonikom v Istri (62 m ) in ki spada med največje znamenitosti Vodnjana. Obiskujejo jo romarji s celega sveta. V cerkvi hranijo največ relikvij na svetu (300). Najbolj vredna pa so nerazpadla telesa svetnikov: sv. Leona Bembe, sv. Ivan Olinija in svetnice Nikoloze iz 15.stoletja. Relikvije je pred uničenjem v času francoske oblasti v Benetkah, rešil beneški slikar Gaetano Gretzler in jih podaril 1818 leta Vodnjanu. Cerkev krasijo slike tujih umetnikov, pa tudi meščana (samouka) Venerija Trevisana.
Med ogledom smo spoznali tudi najbolj zaslužne Vodnjance. Ne le ulice, spominske plošče, svojim zaslužnim možem so namenili mural, ki je ne le sodobna umetniška upodobitev, je hkrati neverjeten »učni pripomoček«, ki potrjuje, da Vodnjanci cenijo, ohranjajo svojo preteklost in jo želijo pokazati mladim naraščajem in svojim obiskovalcem.
Ti so: Venerio Trevisian, tkalec, tapetnik in samouki slikar, ki je poslikal del sv. Blaža; Bartolomeo Biasoletto, lekarnar botanik, naravoslovec, ustanovitelj botaničnega vrta vTrstu; Angelo Cikon, dobrotnik pri odprtju šole in bolnišniice; Antonio Smareglia, skladatelj, najbolj znana opera Istrska svatba (vodnjanska tradicija, folklora); Pietro Marchesi, industrialec, izumitelj in umetnik, ki je uvedel elektriko v Vodnjan (prvi kraj v Istri); Erminijo Vojvoda, čevljar, kreator visoke obutvene mode, znan v Londonu in po celi Evropi.
Pred odhodom domov smo obiskali sodobno oljarno. Tradicijo pridelave in predelave oljk so prevzeli številni mladi Vodnjanci. Olje je izredne kvalitete! Na sejmih po Evropi prejema najvišja mednarodna priznanja.
Že iz imen in priimkov smo sklepali, da so bili prebivalci kraja večinoma Italijani. Danes predstavljajo manjšino, vendar sta hrvaščina in italijanščina enakovredna jezika v šoli in uradih, dvojezična so tudi imena krajev. V mestu obstajajo še govorci, ki govorijo vodnjanski istriotski jezik, ki sega v romansko obdobje, pred beneško oblastjo.
To je nedokončana zgodba o in iz Vodnjana. Hvala gospe Moreni za vodenje »iz srca«!
Oktober 2025, beležila Marica Gaberšnik
Naši fotografi so pridno beležili vodnjanske zanimivosti, ta fotografija pa ima vir na internetu
