Slušatelji skupine Spoznavajmo svet in domovino so se 14.10.2025 na svojem prvem srečanju v velikem številu udeležili obiska naše vasi Novokračine. Bil je čudovit jesenski dan. Pred zadružnim domom nas je pričakal Jožko Štemberger, ki je prijazno sprejel povabilo, da nam predstavi svojo rojstno vas.
Pri spomeniku padlih krajanov in civilnih žrtvah v NOB nas je ogovorila Jadranka Hrabar, ki je bila dolga leta članica naše skupine. Predstavila nam je organizacijo in dejavnosti odporniškega gibanja v vasi med drugo svetovno vojno. Mnogi med nami niso poznali velike humanitarne akcije, ki so jo prevzele ženske in dekleta iz Novokračin in sosednjih slovenskih in hrvaških vasi zgodaj spomladi 1944 (bil je še sneg), ko so v nahrbtnikih, v spremstvu le dveh kurirjev, nosile pšenico v Mrzle vodice, občina Lokve, Gorski Kotar, danes po cestah čez 60 km oddaljeni kraj. Vas je bila požgana, le cerkev je stala in vanjo so stresle svoj tovor. Kurir jih je nazaj grede spremlja le del poti. Vse so se srečno vrnile domov. Kolikšen pogum je bil potreben!
Potem smo vstopili v prostore zadružnega doma, kjer smo prisluhnili obsežni predstavitvi vasi. Novokračine so samostojna KS, ki obsega še vasi: Sušak, Fabce in Novo vas (Smrdeće). Na severu jo omejujejo flišni griči, na jugu pa apnenčasta Visoć in sv. Katarina. V vas priteka šest hudourniških potokov, ki se ob stiku z apnencem izlivajo v Novokrajsko jamo. Bregove povezujejo mostički.
Irena
In od kod ime? Zgodovinarji omenjajo selitve z JV Balkanskega polotoka in Dalmacije in s tem povečana potrebo po ozemlju in krčenju gozda – »nova krčevina«. Zveni logično. Vas je nastala na naravno pomembni poti in ob vodi. Prvi pisni vir naselje omenja leta 1576 v zvezi s podložnikom avguštinskega samostana na Reki, Maljevca. Franciscejski kataster (1820) pa že natančno locira novokrajske hiše.
Danes šteje 65 hiš, od tega žal 22 praznih. Trenutno živi v vasi 131 prebivalcev. Vas se deli na 5 predelov: Pomoćinek, Korta, Seravec, Breščić in Bezuljak.
V preteklosti so se ukvarjali s furmanstvom (drva, pridelki – Reka, Opatija), z gozdarstvom, s poljedelstvom in z živinorejo. Najbolj znana jed je bila krompirjeva polenta (koruzna moka in krompir), najbolj pa cenjena v času kolin: polita s špehom in s kislim zeljem. Otroci in ostali so za zajtrk jedli kruh nadrobljen v belo kavo iz cikorije. Gospodinje naj bi iz »nič« ustvarile dobro in veliko.
Ženske so nosile naprodaj mleko, maslo, jajca, med, divjačino. Vas je imela: 2 mlina, 3 gostilne in 2 trgovini, veliko vaških obrtnikov: 2 kovača, čevljarja in šivilje, delavce, ki so pod Italijo ob cesti tolkli kamenje (batuda).
Po drugi svetovni vojni je mnogo moških delalo v velikih podjetjih na Reki, ženske tudi v bistriškem Lesonitu. V vas je dnevno prihajalo iz različnih smeri 20 avtobusov! Po vzpostavitvi meje s Hrvaško je večina delovno sposobnih poiskala delo v Sloveniji. Število obdelanih njiv se vsako leto zmanjšuje.
Iz preteklosti so se v kraju ohranila domača imena Žopanovi, Oštarovi, Vahtarjovi, Jadrkini, Mirkoći, Minčić, Ondrić, Lapić… Za vas je značilen glas Ć, kar v sosednjih ni običaj. Pogosti priimki: Iskra, Maljevac Štembergar, Rutar, Šlosar. Zaradi siromaštva so se mnogi izseljevali pred prvo svetovno vojno in po njej v Ameriko Po drugi svetovni vojni so boljše življenje iskali v Avstraliji in po večjih mestih v bližini, kjer so dobili delo in stanovanja. Svojega kraja niso pozabili.
Novokračine
Majhin sen bil, fantek veseil.
Sen biu ja jako živ
Na svislih sen spal, ruožice bral,
Kravicam. jes sen dau.
Seda sen zrasu, lejta so šla,
Nej štalic, nej već blaga,
Ma to dolino
Iz mojiga srca
Ne moren pozabit ja.
Besedilo: Vlado Filčič, Nežin
Pesem je tudi uglasbil in pel.
Prebrala jo je Marija Mirkoća.
Novokrajci so doživeli marsikatero bridko uro. Prav v mesecu oktobru leta 1907 se je nad vasjo utrgal oblak. V nekaj minutah so vsi potoki narasli, drli skozi vas nosili s seboj različen material in drveli proti Novokrajski jami, ki ni mogla požirati. Voda, blato in vejevje so polnili polja in hiše. Mnoge so bile zasute do stropa. Ljudje so komaj rešili živino. Pridelek in krmo – vse je ujma uničila. Podobna usoda jih je doletela leta 1940. Pod italijansko okupacijo so vaščane aretirali, zapirali, vključevali v specialne bataljone. Vas je bila tudi bombardirana. Posledica tega so bile človeške žrtve in porušeni domovi. Ne kruta narava ne vojna niso ugasnili vedrega duha in optimizma Novokrajcev.
Lotili so se obnove in gradnje svojega zadružnega doma. Darovali so zemljišča. Z udarniškim delom in drugimi delovnimi akcijami je delo hitro napredovalo. Marija Iskra se spominja, da so ženske v predpasnikih nosile kamenje pri gradnji. Danes je sredi vasi večnamenska stavba, ki je ponos vaščanov; zraven pa še plesišče in igrišče. Dom je v preteklosti in danes povezoval številne novokrajske generacije. V domu imajo sedež KS, društva…
V zadružnem domu je do leta 70 delovala tudi šola. Pred tem časom so šolo odprli tudi Italijani. Nekaj časa pa je delovala tudi partizanska šola.
Glavna naravna znamenitost je Novokrajska jama, v katero poniknejo vsi potoki. Iz nje priteče voda na dan v Preluki. Dolga je 1297 m, krasijo jo številni kapniki, velike dvorane in jezera. Ozek sifon preprečuje nadaljnji dostop. Obisk je možen le ob vodenju jamarjev.
Druga znamenitost je prazgodovinsko gradišče sv. Katarina, na kateri je stala cerkvica in kot pravijo – ženski samostan. Vaščani so s skupnimi močmi obnovili cerkvico, postavili kočo in uredili zunanji prostor za druženja. Od ceste proti Jelšanam so uredili pot, ki je privlačna za pohodnike. Postavili so tudi križev pot. Zadnjo nedeljo v maju imajo vaščani na vrhu sv. mašo in kasneje veselico. Zadnja leta tudi kurijo kres za prvi maj.
Po izčrpni predstavitvi, obogateni z zgodbicami in anekdotami iz življenja vaščanov nas je gostitelj povabil, da si z obložene mize postrežemo s pijačo in sladkimi dobrotami, ki so jih napekle Novokrajke .
Sledil je sprehod po vasi. Je čista in hiše so lepo obnovljene. Še vedno je veliko cvetja po oknih in balkonih. Stopili smo tudi v cerkvico sv. Jožefa, ki je skromna, a lepo vzdrževana. Vaški praznik so posvetili sv. Margareti, ker ta goduje poleti.
Pred Vahtarjevo hišo nas je že čakala »gospodinja« Mirjana, ki je želela predstaviti zares bogat družinsko zbirko orodja, kuhinjskih pripomočkov in živinske opreme. Mlajši rod (sin) pa ima v drugem prostoru zbirko vojaške opreme in orožja. Vsi razstavljeni predmet so lahko za vzgled muzejem! Mirjana nas je tudi pogostila.
Jožko ima hobi – lov. Vstopili smo tudi v njegovo rezidenco in si ogledali lovske trofeje in spili »nekaj domačega«!
Vse kar sem zapisala, je le povzetek Jožkovega besedila. Hvala mu za vse! Hvala tudi vsem imenovanim in anonimnim Novokrajkam, ki so nam pripravili ta bogat in čudovit obisk. Zakaj DOLINA ljubavi, pa sami malo potuhtajte.
Marica Gaberšnik