Irena Štembrgar. Ivanka Brarovič in Branko Glažar
Radovednosti in želje po spoznavanju novih krajev, običajev in znamenitosti ne more ustaviti niti nek jesenski dež , smo si rekli, ko smo se odpeljali na Gorenjsko. Že v avtobusu je kar žuborelo od klepetov o tem kaj smo med počitnicami doživeli, pa tudi od pričakovanja, kaj nam bo dan prinesel.
Naš prvi postanek je bil v »nepremičnem spomeniku državnega pomena«, v parku Brdo pri Kranju, po katerem nas je popeljal uslužbenec Javnega zavoda Protokolarne storitve Republike Slovenije. Med sprehodom nas je seznanil s »seznamom« nekdanjih lastnikov, z objekti, ki so jih posamezni lastniki dodajali (npr. oranžerijo Karla Zoisa) in tudi s spremembami namembnosti objektov vse od 16 stoletja dalje, ko so dvorec sezidali. Že v hotelski kavarni smo uzrli fotografije pomembnejših obiskovalcev Brda, največ družine Karađorđevič in kasneje Josipa Broza -Tita; ob peščeni poti pa so nameščene informativne table s podatki o pomembnejših srečanjih na tem prostoru, ki so ustvarjala zgodovino (z obiski G. W. Busha, V. Putina in drugih). Dež nam je med sprehodom po prelepem, natančno vzdrževanem parku (skoraj) prizanesel, tako da smo si lahko ogledali drevorede, jezerca, mostičke, kipe a smo si na koncu vendarle obljubili, da se v park vrnemo v maju, ko naj bi se kostanjev drevored rožnato obarval.
Naslednji postanek je bil v Cerkljah na Gorenjskem, po katerih nas je popeljala klepetava vodička. Ogledali smo si cerkev, v kateri smo opazili dela arhitekta Plečnika. Mimo spomenika skladatelju Davorinu Jenku smo se odpravili proti spominski hiši prvega slovenskega poklicnega igralca Ignacija Borštnika. Tamkajšnje društvo je ravno dan prej obeležilo obletnico igralčeve smrti. V lepo urejeni starinski hiši, ki je polna antikvitet, so izobešeni tudi plakati, ki so nekoč vabili na predstave.
Po kosilu pa nas je čakal še ogled gradu Strmol, ki je eden najstarejših na tem prostoru, saj se ga prvič omenja leta 1287. Tudi ta grad je menjal veliko lastnikov. Danes je kot del protokolarnih objektov, a je v njem možna tudi hotelska nastanitev ali uporaba prostorov. Ljubezniva vodička Barbara nas je popeljala med nadstropji, kjer smo si lahko ogledali kopalnice, spalnice, dnevne prostore, lestence, ogledala, knjižnice, jedilnice, pa tudi omare in omarice s skrivnostnimi predalčki za pomembnejše predmete. Seveda pogovor ni obšel zadnjih lastnikov, industrialca Rada Hribarja z ženo Ksenijo, katerih žalosten konec je v imenitni knjigi To noč sem jo videl opisal pisatelj Drago Jančar.
Vsekakor živimo na prostoru, kjer lahko častimo naravo ki nas obdaja in imamo mnogo kotičkov, krajev, mest in vasi, ki nas vabijo še na mnoga raziskovanja. Komaj čakam na naslednjič 😊.
I.Š.
Če bi poleg navdušenja nad lepoto in urejenostjo parkov na obeh posestvih, ki sta v lasti države in skrbi protokola morala izpostaviti najmočnejše čustvo: “Kako za božjo voljo dovolijo, da po vseh tistih preprogah hodimo z mokrimi supergami in se smemo vsesti na vsak stol?”