Zadnje srečanje smo članice kulturne klepetalnice preživele v Ljubljani, kjer smo obiskale razstavo v NUK-u »A tudi vi rišete Mikija Mustra?«. Po njej smo se odpravile do Lutkovnega gledališča, nato pa z vzpenjačo na Ljubljanski grad do Lutkovnega muzeja. Dan, namenjen animaciji in najbolj znanim slovenskim stripovskim junakom.
V NUK-u sta Rok Glavan in Samo Kristan, avtorja bibliografije in razstave ob 100-letnici rojstva Mikija Mustra, ustvarila odmeven projekt o zgodovini stripa pri nas. Razstavni prostor s knjižnimi ilustracijami, originalnimi risbami, redkimi publikacijami, znanimi stripovskimi junaki, Zvitorepcem, Trdonjo in Lakotnikom in drugim gradivom je razkrivalo umetnikovo mojstrsko delo, njegovo ustvarjalno širino in bogat opus njegovega delovanja. Ko smo vstopile v prostor, smo se nehote vrnile v čas, v katerem so nas spremljali znani risani junaki stripov, ki smo jih, mladi in zvedavi, z užitkom prebirali. V našem spominu še vedno živijo nagajivi zajčki s televizijskega Cikcaka, reklame za Viki kremo, Čungo Lungo, Jelovico, trgovino Mercator … Ob avtorjevem obširnem opusu, Mikiju Mustru, ki je nedvomno naš najboljši ustvarjalec in risar stripov, slikanic ter filmskih risank, smo med obujanjem spominov podoživele čase svojega odraščanja, svoje mladosti.
Od Nuka-a smo se spustile do Tromostovja, šle mimo mestne tržnice in se ustavile pred Lutkovnim gledališčem, kjer sta nas čakala člana gledališča, Nataša in Brane Vižintin, da bi nam razkazala prostore ter nas strokovno popeljala v svet lutkarstva in drugih dejavnostih v tej hiši umetnosti. Še malo smo počakali pred gledališčem in gledali uro na strešni frčadi. Ko bije polna ura, se iz okenske odprtine izmenično prikazujeta Krpan in njegova kobilica.
Stopili smo v svet domišljije, spoznali, da je v lutkarstvu več vrst lutk od ročnih, marionet, javajk, mimičnih lutk, ploščnih lutk, ki ustvarjajo podobe s senco, do prstnih lutk. Animatorji jih vodijo posredno na različne načine, kar vsekakor ni lahko. Ko nam je g. Brane, mojster animacije, razdelil ročne lutke, in nam pojasnil, kako jih moramo »oživiti«, se je mali gledališki prostor napolnil s smehom; vse smo ustvarjalno premikale ročne lutke, pravijo jim tudi zijavke ali ginjoli, in uživale v igri. V njej smo na trenutek zaživele kot otrok, radoveden, igriv, iskren in vesel.
V prostorih lutkovnega gledališča poleg predstav organizirajo delavnice za otroke, skrbijo za nove scene, lutke; v njih poleg mnogih aktivnosti potekata dva festivala Zlata paličica in mednarodni festival Lutke. V stavbi je odprta tudi specializirana otroška knjigarna z izborom vrhunske otroške literature.
Da bi si ogledale še Lutkovni muzej na Gradu, smo se peljale z vzpenjačo. Od 2015 je to prvi lutkovni muzej pri nas. Hrani obsežno zbirko predmetov in različnih arhivskih dokumentov iz slovenske lutkovne zgodovine. S stalno razstavo prikazuje nastanek in razvoj lutkarstva po letu 1910. Do gradu vodi tudi Lutkovna pot – umetniška postavitev z mehanično vodenimi lutkami, ki simbolno povezuje muzej z lutkovnim gledališčem.
Prijeten dan je v nas obudil spomine na stripovske in risane like, nam razkril animirano plejado prepričljivih lutkovnih junakov, podrobneje predstavil vizionarna dela avtorjev, ki so obogatili in še bogatijo slovenski kulturni prostor.
Zapisala: N. L. Ujčič, mentorica
Fotografije: Ivanka in Irena
