Imeli smo bledo predstavo o koliščarjih in njihovi deželici, zato smo se v velikem številu prijavili, da bi izvedeli, kje in kako so živeli. Pot nas je pripeljala na Ljubljansko barje na Ig do Hiše narave in kolišč – in MOROSTIG. Tam sta nas pozdravili vodički, ki sta nam odstirali skrivnosti o naših pradavnih prednikih.
Do muzeja na prostem je približno dvajset minut zmerne hoje, sprva po široki makadamski cesti sredi barjanske ravnice, nato pa po utrjeni poti iz lesenih desk. Koliščarji so dobili ime po hrastovih kolih (pilotih), ki so jih začeli prišleki že 5000 let pred n. št. zabijati v mokrotna tla, da bi na te temelje postavili svoja bivališča. Sodobni mojstri so na osnovi arheoloških najdb poustvarili nekdanja koliščarska bivališča – tri kolibe. Videli smo, da so grajene iz šibja, ometane z glino in krite s slamo, z enim vhodom, enoprostorne. Vsaka izmed njih hrani spomin na eno izmed koliščarskih dejavnosti. Oprema je replika najdenih predmetov, ki jih hranijo v muzeju v Ljubljani. Koliščarji so bili poljedelci. Sejali so pšenico in ječmen. Pridelovali so tudi lan. Redili so ovce, koze, govedo. Njihov zvesti spremljevalec je bil udomačeni pes. Bili so tudi lovci. Lovili so jelene, srne, divje prašiče, bobre, vidre, vodne in druge ptice. Prehrano so si popestrili tudi z ribolovom in nabirali so oreščke, drnulje, želod, grozdje, robidnice …, pa tudi zdravilne rastline, ki so visele in se sušile v hiškah. Pekli naj bi tudi nekvašen kruh. Kako pa to vemo? Mokrotna barjanska tla so zavarovala semena in kosti ubitih živali. O prehrani govorijo tudi ohranjeni človeški in živalski iztrebki. Radovedno smo vstopali v skromne izbe. Kako smo bili presenečeni.
Koliščarji so bili presneto iznajdljivi in spretni. Vse surovine, ki jim jih je ponujala narava, so s pridom uporabili. Semena so »mleli« s kamnitimi žrmljami. Iz gline so izdelovali številne imenitne, uporabne lončarske izdelke; sprva so jih sušili, kasneje pa žgali v pečeh, jih krasili z vzorci. Najbolj znan je idol iz žgane gline. To smo videli v lončarski hiški. V istem prostoru so tudi spali. Pokrivali so se z živalskimi kožami, ki so jih znali tudi strojiti. Iz lanu in celo iz kopriv so tkali platno. Ohranile so se statve in celo košček tkanine z vzorcem. Ravno tako so znali obdelati živalsko volno. Največji vzpon so dosegli s pridobivanjem in uporabo kovin bakra in brona. Kovačeva hiška je bila odmaknjena od ostalih. Verjetno zaradi večje nevarnosti požara, do katerega bi prišlo zaradi visokih temperatur pri taljenju kovin. Kovači so že uporabljali meh.
Znano je, da so tudi potovali: po jezeru oz. po reki z deblakom ali drevakom, ki so ga izdolbli iz enega debla in to sprva s kamnitimi sekirami. Pri nas so našli tudi najstarejše kolo iz jesenovega lesa, utrjenega s hrastom in s hrastovo osjo. Kolo je pripadalo dvokolesniku, ki ga je celo vlekla živina. Srečevali so se s tujimi trgovci. O tem pričajo najdene kamnine in kosi rude, ki jih na področju Barja sicer ni. Radi so imeli tudi nakit, ki so ga izdelovali iz kamenčkov, školjk in kovine. Manj vemo o duhovnem življenju in ravnanjem z umrlimi. Ne vemo tudi, od kod so prebivalci kolišč prišli in kam so se odselili. Vemo pa, da so jih razveseljevali številni ptiči in druge manjše živali. Vsak letni čas jim je ponujal živopisne preproge cvetja. To smo lahko videli na panojih, ki so nas spremljali ob poti, ko smo se vračali v MOROSTIG.
VInterpretacijskem centru smo zaokrožili naš obisk s pogledom v čas odkritja prvih kolišč. Pisalo se je leto 1875, samo 20 let po odkritju le teh v Švici. Karel Dežman, politik, arheolog, botanik in kustos slovenskega rodu ima največje zasluge za ohranjanje koliščarske dediščine v 19.stol. Danes je ta dediščina na UNESCOVEM seznamu. Pri predstavljanju in novih odkritjih danes sodelujejo številni slovenski znanstveniki različnih strok. Mi smo spet razširili in obogatili svoje obzorje.
za SSD, M. Gaberšnik, oktober 2025
fotografije: Irena Štembergar, Branko Glažar, Ivanka Bratovič, Vojko Mihelj in Lidija Bobek Novak
