Za vsebino zadnjega srečanja v kulturni klepetalnici je poskrbela naša članica in moja asistentka Heda Vidmar, ki je z nami delila vtise s štirinajstdnevnega potovanja po Japonski, deželi nasprotij, kjer se tisočletna tradicija prepleta z življenjem v ultramodernih mestih. Kitajci so jo prvi poimenovali Dežela vzhajajočega sonca. Simbol cesarstva je ves čas krizantema s šestnajstimi listi. Leta 1947 je postala ustavna monarhija s cesarjem, ki ima le protokolarno funkcijo. Čeprav je država tehnološko zelo napredna, naj si turisti pred potovanjem raje priskrbijo njihovo valuto, saj se na Japonskem praviloma ne plačuje s kartico. Turisti bodo ob menjavi dobili okrog 182 jenov za 1 evro.
Vodnik Maks, Ukrajinec, ki se je devetnajstleten priselil na Japonsko, je njihovo skupino najprej popeljal na največji in obenem najgosteje naseljen otok Honšu s 104 milijoni prebivalcev. Poleg Tokia so si ogledali še Hirošimo, otok Miyajima, Kjoto, Naro, Takajamo, številne gradove, svetišča šintoizma in budistične templje, kraj Kurashiki, Osako in druge destinacije.
Tokio, glavno mesto, pomeni vzhodna prestolnica Japonske. V njem živi desetina prebivalstva in slovi kot najgosteje naseljeno območje na svetu. Tokijska postaja je osrednje vozlišče japonskega železniškega omrežja, njihovi hitri vlaki (šinkansen) so tihi, udobni in točni ter dosežejo do 320 kilometrov na uro.
2012 so v mestu dogradili najvišjo japonsko zgradbo – stolp Skytree, visok 634 m. V njem so TV in radijska komunikacija, restavracija in turistična razgledna točka. Med mestne znamenitosti spadata stadion Jojogi (delo arhitekta Kenza Tange) znan po strehi, ki visi, in je bil zgrajen za OI 1964; druga znamenitost je najbolj prometno križišče na svetu – Šibuja. Ob zeleni luči gre čez prehode za pešce okrog 3000 ljudi naenkrat. In še ena zanimivost: ko se prižgejo zelene luči na semaforjih, začnejo na njih čebljati elektronski ptiči, ki ljudi opozarjajo na varen prehod.
V bližini stoji kip psa Hachika, ki je na postaji devet let zaman čakal na svojega umrlega gospodarja. Postavljen je kot simbol zvestobe, nevsakdanja zgodba o njem je bila posneta na filmski trak.
Akihabara velja za pomembno nakupovalno središče z elektroniko in računalniškim blagom. Po celotnem okrožju so številne kavarne s prigrizki, postregle vas bodo natakarice, oblečene kot priljubljeni liki iz risank.
Naprej v Hirošimo. Nanjo in na Nagasaki so Američani avgusta 1945 odvrgli atomski bombi. Za seboj sta pustili katastrofalne posledice, ki jih prebivalci čutijo še danes. V Spominskem parku stoji kip deklice, posvečen otroškim žrtvam tega bombardiranja. Nad njo se dviga žerjav. Ob kipu stojijo zaboji, polni papirnatih žerjavov, ki prihajajo od vsepovsod. Ta otroški spomenik miru je navdahnila resnična zgodba deklice Sadako, ki je v upanju na ozdravitev izdelala več kot tisoč žerjavov. Po japonskem verovanju se ti izpolni želja, če izdelaš tisoč takih ptic. Papirnati žerjavi so simboli sreče, ozdravitve, zato jih posamezniki podarjajo bolnikom. Navada je tudi, da Japonci svoje želje napišejo na papirčke in jih puščajo v templjih.
Otok Miyajima blizu Hirošime je sveto mesto šintoizma. Sredi morja je čudovit razgled na slikovita prostostoječa vrata (tori), izdelana iz kafrovih dreves, ki so del svetišča Itsukushima pod Unescovo zaščito.
Najočarljivejše zgodovinsko mesto je Kurašiki, nekoč znano po trgovini z rižem in tekstilni obrti. V številnih restavriranih tradicionalnih lesenih stavbah z ohranjeno notranjostjo so tla prekrita s tatamiji. Posebno doživetje je spanje na teh prepletenih riževih blazinah, na katerih se odlično spi. V nekaterih trgovinah lahko kupite vse japonske znamke jeansa, tudi posebne kavbojke, barvane z japonsko modro indigo barvo.
V Nari, prvi prestolnici Japonske, je najstarejši budistični tempelj iz 8. stoletja in največji bronasti kip Bude, visok 16 metrov.
Duh stare Japonske je najbolj ohranjen v Kjotu, mestu s številnimi templji in tradicionalnimi lesenimi hiškami; gejše boste srečali v mestni četrti Gion.
Še nekaj značilnosti, ki jih je skupina opazila med potovanjem:
Priljubljeno darilo z Japonske je mačka z dvignjeno tačko, ki prinaša srečo, blaginjo, uspeh. Ljudje si te figurice podarjajo ob raznih priložnostih, postavljene so ob vhodih poslovnih prostorov, restavracij in še kje.
Dežela je še posebej obljudena na začetku pomladi, ko se kopa v morju češnjevih cvetov.
Najvišja gora na Japonskem, Fudži, velja za sveto goro in je najbolj prepoznaven simbol države. Čeprav še vedno deluje, je vseeno vabljiva destinacija za številne romarje, turiste in planince.
Za japonsko arhitekturo so značilne lesene konstrukcije brez žebljev, nekoliko dvignjene od tal, s strehami iz ploščic ali slame. Namesto sten so vgrajena drsna vrata, kar omogoča prilagajanje notranjih prostorov različnim priložnostim.
Na Japonskem se morajo turisti navaditi biti bosi, ko vstopajo v notranjost hiš, v nekatere restavracije in templje. Pred stranišči pa se preobujejo v posebne copate, ki jih pogosto čakajo pred vhodi.
Vsi zaposleni so izjemno prijazni in ustrežljivi, nikar pa jim ne puščajte napitnine. Zanje je ta gesta nevljudna. Denar vedno odlagajte na pladnje.
Košev za smeti ni na nobeni bencinski črpalki, trgovini ali obcestni postaji.
Japonska je dežela avtomatov; najdeš jih povsod, celo sredi polj. V njih lahko kupite vse – od pijače, hrane … do dežnikov in celo svežega cvetja.
Ko se pri nas voziš po cesti, te stalno spremljajo krajevne table, ki naznanjajo, da si prišel v vas ali mesto. Tega na Japonskem ni.
V Kakunodateju, kjer so pred 300 leti živeli sami samuraji, se ustavlja na stotine turistov, da vidijo samurajsko ulico z ducatom tradicionalnih lesenih hiš, v katerih še živijo potomci nekdanjih bojevnikov in poznejših cesarskih uradnikov.
Pregrešno drago je sadje. Kupuješ ga po kosih; za en sadež lahko plačaš tudi 75 evrov in več.
Poleg tradicionalne pijače, sakeja, na Japonskem izdelujejo različne vrste okusnih a zelo dragih viskijev.
Med jedmi so potniki pokusili slane palačinke, suši, ocvrte rakce, takoyaki (hobotnico v testu), mochi, sladico iz riževega testa s fižolovim polnilom; za govedino kobe boste plačali visoko ceno, saj velja za najdražje meso na svetu.
Če Japonec nima parkirnega mesta, ne more kupiti avta. Zato se okrog devet milijonov ljudi vozi z metroji, vlaki, hitrimi vlaki, nekateri s trajekti. Rikše služijo le kot turistična atrakcija.
In kako je s šolstvom? Otroci, vedno oblečeni v uniforme, obiskujejo osnovno šolo, in sicer šest let osnovne šole, tri leta nižje in tri leta višje srednje šole. Univerzitetni študij traja štiri leta. Pouk začne ob 8.30, tudi ob sobotah, popoldne imajo prostočasne dejavnosti. Njihovi učenci so najboljši na svetu v branju, pisanju ter računanju. Sami čistijo šolo, skrbijo zanjo, drug za drugega in so izredno disciplinirani.
Starejši ljudje opravljajo vsa mogoča dela. Ljudje, ki bi že zdavnaj sodili za zapeček, še vedno delajo. Večina upokojencev dela zaradi prenizkih pokojnin; poprečna višina le-teh je 300 evrov. Če delajo do 75-ega leta, se jim pokojnina podvoji.
To je le nekaj utrinkov iz nadvse zanimivega, podrobnega in doživetega pripovedovanja naše predavateljice, ki nam je vsebino bogatega potovanja po daljni deželi še dodatno popestrila z duhovitimi komentarji in prigodami s poti. Hvala, ker je z nami delila svojo čudovito izkušnjo. Upamo, da bo v kratkem obiskala še kakšno deželo in nas povedla na nove poti, med nova doživetja.
N. L. Ujčič, kulturna klepetalnica
