Kategorija: študijsko leto 2025/2026

  • RATEČEVO BRDO

    RATEČEVO BRDO

    mirna vasica s prekrasnimi razgledi …

    Skupina SSD je 28. 4. 2026 obiskala vasico Ratečevo Brdo. Bili smo deležni bogatega sprejema pri Jenezinovih. Pogostili so nas z domačimi dobrotami in pijačo. Tudi vodenje po vasi je prevzela Tamara Česnik, po nasvetih tasta Tončka.

    Naselje leži na povprečni višini 538 m nv. Do vasi smo se pripeljali z odcepa v Dolnji Bitnji in prečkali železniško progo Postojna – Reka. Vas obdajajo travniki in sadovnjaki. Družina Janezinovih že s trejo generacijo prijazno sprejema stalne in naključne obiskovalce s celega sveta. Nudi odlično hrano, prenočišče in tudi različne aktivnosti. V vasi živi 32 prebivalcev.

    Vas je omenjena je že v urbarjih iz 15. stol. Pripadala je gospostvu Prem. Po tedanjih podatkih so sejali pšenico, rž in oves. Zlasti pomembna je bila reja drobnice, ki so jo za razliko od drugih vasi v okolici, obdržali doma tudi v zimskem obdobju. Ležala je na pomembni poti s Pivke, v dolino Velike vuode in naprej. Menjavali so se fevdalni gospodarji, vse do prve svetovne vojne so pripadali Habsburžanom, s kratko prekinitvijo (1809-13) Napoleonu, med obema vojnama pod Italijo; po drugi svetovni vojni pod Jugoslavijo in po osamosvojitvi pod Slovenijo. Kot iz vseh naših krajev, so se prebivalci izseljevali v ZDA, Kanado, Francijo, Italijo….
    Prebivalci se delijo na Zguranjce, Dulanjce in Korejce; nosijo priimke: Fabec, Barbo, Šabec Česnik. Najstarejše ime, ki se je omenjeno v urbarjih, je Janezin, ki je danes le hišno ime.

    Najtežje trenutke so vaščani doživeli 4. junija 1942, ko so italijanski vojaki prišli na maščevalni pohod po naših vaseh. Požgali so med drugimi tudi Ratečevo Brdo in odgnali prebivalce v internacijo. Po vojni so z združenimi močmi obnavljali svoje domove. Šolo so obiskovali v Zagorju, na Premu in kratek čas v privatni hiši. Danes učenci obiskujejo šolo Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici.
    Z gostiteljico smo se podali na ogled vasi. Je lepa in skrbno urejena. Ljudje se trudijo tudi za urejenost okolice domov. Stara arhitektura je skrita za novimi fasadami. Le nekaj, predvsem gospodarskih poslopij, je ohranilo kamnito dediščino. Spotoma smo spoznali še hišna imena posameznih domači (Šuštarjovi, Čotovi…). V vasi je 5 lesenih križev, ki so postavljeni na križpotja ali pa v spomin na kak dogodek. Na koncu vasi stoji cerkvica Marije pomočnice. Krasi jo oltar. Prevladuje lesen material z barvanimi in pozlačenimi detajli, ki poudarjajo Marijin lik z detetom. Cerkvica je podružnica župnije Zagorje. Pokopališče imajo na Šilentaboru. Praznik zavetnice praznujejo zadnjo nedeljo v maju ali prvo v juniju. Poseben običaj je tudi na dan sv. Janeza Krstnika, ko obešajo praprot za zaščito živine.
    Danes se prebivalci preživljajo z gostinstvom, kmečki turizem, vrtnarstvom, pridelovanjem borovnic, vzrejo goveda in delom izven vasi. Ob slovesu nas je čakala tudi kavica.

    Hvala gospe Tamari in vsem Jenezinovim za skrbno pripravljen obisk naše skupine v eni najmanjših vasi naše občine.

    Beležila: M. Gaberšnik, mentorica
    Fotografije: Lidija Bobek Novak

    klikni na fotografijo, da jo povečaš

  • RADOVLJICA – mesto presežkov

    RADOVLJICA – mesto presežkov

    Najbolj šarmantno, najslajše, mesto z najbolj ohranjenim srednjeveškim jedrom na Slovenskem

    S temi besedami se od mesta na Gorenjskem poslavljajo številni turisti in naključni obiskovalci in hkrati napovedujejo svoj ponovni obisk.

    Skupina SSD je mesto superlativov obiskala 14. aprila letos. Na avtobusni postaji so nas pričakali dijaki Srednje gostinske in turistične šole z mentorico Marjano Kralj. Po predstavitvi smo se v spremstvu mladih turističnih vodičev podali na ogled mesta. Vodili so nas suvereno, strokovno in hkrati mladostno prisrčno.

    Maketa mesta
    Kot se spodobi, smo najprej pristali pri mestni maketi, ki nam je pokazala mesto med 16. in 19. stoletjem. Imelo je ozidje, obrambne stolpe in jarek, ki je zdaj nadzidan in edini ohranjen na Slovenskem. Naselje je zraslo na rečnih terasah nad sotočjem Save Dolinke in Save Bohinjke. Prav zaradi svoje lege Radovljico imenujejo tudi najbolj osončeno mesto na Gorenjskem! Megla se namreč hitro razprši.


    V manjšem parku smo postali pri spomeniku Antonu Tomažu Linhartu, ki je izdelan v obliki gledališkega odra in knjige, v sredi pa je profil našega prvega dramatika.

    Drevored
    Pot smo nadaljevali mimo Grajskega dvora, prvega hotela v mestu in nato skozi Grajski park, ki se nahaja pred vstopom v staro mestno jedro Radovljice. V parku je zanimiv gabrov drevored. Grajski park je ostanek nekdanjega graščinskega baročnega vrta. Meščani in okoličani so vrt imenovali Paradiž (limone, pomaranče). Agrume so stregli udeležencem Ljubljanskega kongresa 1821. V parku lahko vidimo ostanke nekdanjega zidu in grobišče NOB. Unikatne kovane luči (lokalni oblikovalci in kroparski kovači) osvetljujejo pot ob drevoredu, park ob spomeniku Antonu Tomažu Linhartu.

    Sprehod po mestnem jedruLinhartov trg
    Na vhodu staro mestno jedro stoji Savnikova vila, ki jo je projektiral arhitekt, domačin, Ivan Vurnik. Sprehodimo se po čudovitem Linhartovem trgu, ki ponuja vpogled v tipično meščansko arhitekturo med 16. in 19. stoletjem. Na obeh straneh so lepo vzdrževane srednjeveške in renesančne hiše. Te so: rojstna hiša prvega slovenskega dramaturga in zgodovinarja Antona Tomaža Linharta, Šivčeva, najznamenitejši primerek srednjeveškega poznogotskega stavbarstva v celi Sloveniji Prepoznamo jo po freski na fasadi, ki predstavlja usmiljenega Samarijana. Sledijo: Lectar, restavracija, hotel ter muzej medenjakov, Vidičeva hiša (kavarna in slaščičarna), pa Malijeva hiša, z značilno fasado in nadstropnim pomolom. Pred vhodnimi vrati je na stebre oprt pomol – klop pod njim je služila kot sramotilni steber; v njej je delovala strojarska delavnica (irhovina, belo usnje strojenje krzna). Na trgu stoji tudi spomenik mestni dobrotnici Josipini Hočevar.

    Muzeja
    Radovljiška Graščina gosti Čebelarski muzej, med drugim hrani 900 panjskih končnic in Mestni muzej, ki ima stalno razstavo o življenju in delu A. T. Linharta. Oba smo obiskali.

    Cerkev in kapela (bunker)
    Cerkev sv. Petra, ki je zavetnik mesta pritegne pogled vsakega obiskovalca, tudi umetnostnega zgodovinarja dr. Ceneta Avguština (kip).V bližini je še kapela sv. Edith Stein, poljske nune, ki se je spreobrnila iz židovske v krščansko vero in svoje življenje končala v taborišču Auschwitz. Papež jo je proglasil za svetnico. Kapela svetnice je v Radovljici simbolično umeščena v bunker iz druge svetovne vojne.

    Ivan Vurnik
    Obstali smo tudi pred hišo znamenitega meščana Ivana Vurnika, ki je ob Plečniku in Fabianiju najvidnejši slovenski arhitekt 20. stoletja. Pustil je neizbrisne sledove v svojem rojstnem mestu, v Ljubljani, v Trstu, na Golniku, v Mariboru in drugod.

    Čokolada
    Danes je Radovljica tudi mesto čokolade , tako smo obiskali tudi sladko Čokoladnico.

    Zahvalili smo se mladim vodičem in jim zaželeli veliko uspeha v šoli in življenju. Vtise delimo tudi z vami in vam priporočamo, da obiščete čudovito, a mirno gorenjsko mestece Radolco, kot ji pravijo domačini in sosedje. Ne bo vam žal! Oglejte si tudi fotografije naših odličnih fotografov.

    Beležila, M. Gaberšnik
    Fotografije: Irena, Ivanka, Lidija in Mirjam Č.

  • Aprilski retrovizor

    Aprilski retrovizor

    Zadnje srečanje smo članice kulturne klepetalnice preživele v Ljubljani, kjer smo obiskale razstavo v NUK-u »A tudi vi rišete Mikija Mustra?«. Po njej smo se odpravile do Lutkovnega gledališča, nato pa z vzpenjačo na Ljubljanski grad do Lutkovnega muzeja. Dan, namenjen animaciji in najbolj znanim slovenskim stripovskim junakom.

    V NUK-u sta Rok Glavan in Samo Kristan, avtorja bibliografije in razstave ob 100-letnici rojstva Mikija Mustra, ustvarila odmeven projekt o zgodovini stripa pri nas. Razstavni prostor s knjižnimi ilustracijami, originalnimi risbami, redkimi publikacijami, znanimi stripovskimi junaki, Zvitorepcem, Trdonjo in Lakotnikom in drugim gradivom je razkrivalo umetnikovo mojstrsko delo, njegovo ustvarjalno širino in bogat opus njegovega delovanja. Ko smo vstopile v prostor, smo se nehote vrnile v čas, v katerem so nas spremljali znani risani junaki stripov, ki smo jih, mladi in zvedavi, z užitkom prebirali. V našem spominu še vedno živijo nagajivi zajčki s televizijskega Cikcaka, reklame za Viki kremo, Čungo Lungo, Jelovico, trgovino Mercator … Ob avtorjevem obširnem opusu, Mikiju Mustru, ki je nedvomno naš najboljši ustvarjalec in risar stripov, slikanic ter filmskih risank, smo med obujanjem spominov podoživele čase svojega odraščanja, svoje mladosti.

    Od Nuka-a smo se spustile do Tromostovja, šle mimo mestne tržnice in se ustavile pred Lutkovnim gledališčem, kjer sta nas čakala člana gledališča, Nataša in Brane Vižintin, da bi nam razkazala prostore ter nas strokovno popeljala v svet lutkarstva in drugih dejavnostih v tej hiši umetnosti. Še malo smo počakali pred gledališčem in gledali uro na strešni frčadi. Ko bije polna ura, se iz okenske odprtine izmenično prikazujeta Krpan in njegova kobilica.


    Stopili smo v svet domišljije, spoznali, da je v lutkarstvu več vrst lutk od ročnih, marionet, javajk, mimičnih lutk, ploščnih lutk, ki ustvarjajo podobe s senco, do prstnih lutk. Animatorji jih vodijo posredno na različne načine, kar vsekakor ni lahko. Ko nam je g. Brane, mojster animacije, razdelil ročne lutke, in nam pojasnil, kako jih moramo »oživiti«, se je mali gledališki prostor napolnil s smehom; vse smo ustvarjalno premikale ročne lutke, pravijo jim tudi zijavke ali ginjoli, in uživale v igri. V njej smo na trenutek zaživele kot otrok, radoveden, igriv, iskren in vesel.


    V prostorih lutkovnega gledališča poleg predstav organizirajo delavnice za otroke, skrbijo za nove scene, lutke; v njih poleg mnogih aktivnosti potekata dva festivala Zlata paličica in mednarodni festival Lutke. V stavbi je odprta tudi specializirana otroška knjigarna z izborom vrhunske otroške literature.

    Da bi si ogledale še Lutkovni muzej na Gradu, smo se peljale z vzpenjačo. Od 2015 je to prvi lutkovni muzej pri nas. Hrani obsežno zbirko predmetov in različnih arhivskih dokumentov iz slovenske lutkovne zgodovine. S stalno razstavo prikazuje nastanek in razvoj lutkarstva po letu 1910. Do gradu vodi tudi Lutkovna pot – umetniška postavitev z mehanično vodenimi lutkami, ki simbolno povezuje muzej z lutkovnim gledališčem.


    Prijeten dan je v nas obudil spomine na stripovske in risane like, nam razkril animirano plejado prepričljivih lutkovnih junakov, podrobneje predstavil vizionarna dela avtorjev, ki so obogatili in še bogatijo slovenski kulturni prostor.

    Zapisala: N. L. Ujčič, mentorica
    Fotografije: Ivanka in Irena

  • Digitalne sledi 3. del

    Digitalne sledi 3. del

    Pred nami je še zadnji nabor vaših zapisov. Vsak od njih bi lahko bil samostojno potopisno predavanje, zanimivo, zabavno in poučno.

    Odlični izdelki!

    Vse udeleženke naših delavnic ste lahko zares ponosne: na svojo željo za učenje, na pripravljenost deliti svoje foto zapise in misli z drugimi, nazadnje in najbolj pa na svoje izdelke, ki so dokaz vaše volje do življenja in ustvarjanja. Domišljija in kreativnost so po mojem tisto najplemenitejše v nas.

    S tistimi tremi, ki jim letos projekta ni uspelo dokončati, pa se zagotovo znova srečamo v naslednjem študijskem letu. Ne zdravstvenim, ne drugim preprekam ne bomo dovolile, da nas ustavijo, četudi nas začasno upočasnijo!

    Mirjam Dolgan, mentorica

    Maruška
    Mirjam Č.
    Heda
  • Digitalne sledi 2. del

    Digitalne sledi 2. del

    Naš projekt »digitalne sledi« je živ, raste in se razvija 😉.

    Saj se spomnete:
    Ideja je bila, da bi vsaka od nas pripravila nek fotografski zapis, ki naj bo kombinacija fotografij in teksta. Čisto svoj, čisto individualen. Naj gre za katerega izmed izletov, najljubši sprehod, lahko gre za fotografije najljubše rože v vrtu v različnih fazah skozi leto, morda bi kdo želel predstaviti kakšno posebnost v svoji vasi, lahko…. Meje izbire so le naša domišljija.

    Pred nami je že drugi paket izdelkov!

    Irena
    Marija
    Silvana
    Sonja
    Stojana

    Dan, ko se naučiš nekaj novega, ni zapravljen!

    Da se vsi skupaj učimo in kako je naše skupno delo koristno, dokazuje recimo tudi ta malenkost, ki sem se je naučila in jo bom zdaj za vedno vedela:

    Ena od udeleženk ima na svojem telefonu slike s končnico heic in word tega ne prepozna kot sliko, ker hoče končnice jpg.
    Jaz na to še nisem naletela in sem seveda najprej na spletu poiskala odgovor na vprašanje: kaj je heic format

    HEIC (High Efficiency Image Container) je sodoben format zapisa slik, ki ga Apple uporablja kot privzetega od sistema iOS 11 (2017) za shranjevanje fotografij. Ponuja bistveno manjšo velikost datoteke (približno polovico manj kot JPEG) pri enaki ali boljši kakovosti slike, kar prihrani prostor na napravi in v oblaku.

    Čeprav je primaren za Apple naprave, je podpora v Windows in na drugih platformah slabša, kar pogosto zahteva pretvorbo v JPG.

    Nasvet za udeleženko z iPhonom:
    Kako nastaviti iPhone, da samodejno ustvarja JPEG fotografije
    Odpri Nastavitve (Settings)
    Pojdi v Kamera > Formati (Camera > Formats)
    Izberi Najbolj združljivo (Most Compatible)

    Sledilo je iskanje aplikacije: heic to jpg
    in izbira enega od brezplačnih pretvornikov na spletu, naprimer https://www.iloveimg.com/convert-to-jpg/heic-to-jpg
    Fotografije se naloži na spletno stran iz z nje potegne konvertirane, ki jih potem brez težav vstavimo v wordov document.

    Mirjam Dolgan, mentorica

  • Digitalne sledi 1. del

    Digitalne sledi 1. del

    V mesecu marcu smo se članice skupine “digitalni vsakdan” dobile štirikrat in realizirala svoj nov projekt, ki smo ga naslovile “digitalne sledi”.

    Ideja je bila, da bi vsaka od nas pripravila nek fotografski zapis, ki naj bo kombinacija fotografij in teksta. Čisto svoj, čisto individualen. Naj gre za katerega izmed izletov, najljubši sprehod, lahko gre za fotografije najljubše rože v vrtu v različnih fazah skozi leto, morda bi kdo želel predstaviti kakšno posebnost v svoji vasi, lahko…. Meje izbire so le naša domišljija.

    Naučile smo se najprej v googlov[1] in nato še v wordov[2] dokument vstaviti slike in jih osmisliti s komentarji.
    Ob tem pa smo se mimogrede naučile uporabljati google drive: kako se slike ali dokument na drive naloži in/ali prenese na lokalni disk, kako se znotraj enega ali drugega urejevalnika dokumentov ureja slike, kako vstaviti v dokument številko strani in kaj pomenijo slogi v wordu in kako in zakaj se jih uporablja in pojasnile ter se naučile še marsičesa, na kar smo naletele ob delu mimogrede.

    Mirjam Dolgan, mentorica


    [1] dostopen vsem, ki uporabljamo gmail, se pravi da imamo google račun
    [2] večina nas ima in uporablja predvsem MS office

    Da je delo lažje steklo, smo se razdelile v 2 skupini. Objavljam doslej dokončane izdelka prve skupine, lahko pa pričakujete nadaljevanje.

    Ada
    Darja
    Dolores
    Lucijana
    Mirka

    Na koncu šolskega leta bomo na naši spletni strani odprli novo kategorijo, morda pod projekti ali kar »digitalne sledi«, kjer bodo ti izdelki trajno dostopni.
    Fotografski zapis bo tako za vedno dosegljiv v digitalnem vesolju. Sledi svojega dela in razmišljanja puščamo v naših zbornikih in drugem delu, dodajmo temu še digitalni zapis.
    Dokažimo sebi in drugim, da znamo biti kreativne, četudi gre za nova področja in orodja!

  • UTRINKI Z JAPONSKE

    UTRINKI Z JAPONSKE

    Za vsebino zadnjega srečanja v kulturni klepetalnici je poskrbela naša članica in moja asistentka Heda Vidmar, ki je z nami delila vtise s štirinajstdnevnega potovanja po Japonski, deželi nasprotij, kjer se tisočletna tradicija prepleta z življenjem v ultramodernih mestih. Kitajci so jo prvi poimenovali Dežela vzhajajočega sonca. Simbol cesarstva je ves čas krizantema s šestnajstimi listi. Leta 1947 je postala ustavna monarhija s cesarjem, ki ima le protokolarno funkcijo. Čeprav je država tehnološko zelo napredna, naj si turisti pred potovanjem raje priskrbijo njihovo valuto, saj se na Japonskem praviloma ne plačuje s kartico. Turisti bodo ob menjavi dobili okrog 182 jenov za 1 evro.

    Vodnik Maks, Ukrajinec, ki se je devetnajstleten priselil na Japonsko, je njihovo skupino najprej popeljal na največji in obenem najgosteje naseljen otok Honšu s 104 milijoni prebivalcev. Poleg Tokia so si ogledali še Hirošimo, otok Miyajima, Kjoto, Naro, Takajamo, številne gradove, svetišča šintoizma in budistične templje, kraj Kurashiki, Osako in druge destinacije.

    Tokio, glavno mesto, pomeni vzhodna prestolnica Japonske. V njem živi desetina prebivalstva in slovi kot najgosteje naseljeno območje na svetu. Tokijska postaja je osrednje vozlišče japonskega železniškega omrežja, njihovi hitri vlaki (šinkansen) so tihi, udobni in točni ter dosežejo do 320 kilometrov na uro.
    2012 so v mestu dogradili najvišjo japonsko zgradbo – stolp Skytree, visok 634 m. V njem so TV in radijska komunikacija, restavracija in turistična razgledna točka. Med mestne znamenitosti spadata stadion Jojogi (delo arhitekta Kenza Tange) znan po strehi, ki visi, in je bil zgrajen za OI 1964; druga znamenitost je najbolj prometno križišče na svetu – Šibuja. Ob zeleni luči gre čez prehode za pešce okrog 3000 ljudi naenkrat. In še ena zanimivost: ko se prižgejo zelene luči na semaforjih, začnejo na njih čebljati elektronski ptiči, ki ljudi opozarjajo na varen prehod.
    V bližini stoji kip psa Hachika, ki je na postaji devet let zaman čakal na svojega umrlega gospodarja. Postavljen je kot simbol zvestobe, nevsakdanja zgodba o njem je bila posneta na filmski trak.

    Akihabara velja za pomembno nakupovalno središče z elektroniko in računalniškim blagom. Po celotnem okrožju so številne kavarne s prigrizki, postregle vas bodo natakarice, oblečene kot priljubljeni liki iz risank.

    Naprej v Hirošimo. Nanjo in na Nagasaki so Američani avgusta 1945 odvrgli atomski bombi. Za seboj sta pustili katastrofalne posledice, ki jih prebivalci čutijo še danes. V Spominskem parku stoji kip deklice, posvečen otroškim žrtvam tega bombardiranja. Nad njo se dviga žerjav. Ob kipu stojijo zaboji, polni papirnatih žerjavov, ki prihajajo od vsepovsod. Ta otroški spomenik miru je navdahnila resnična zgodba deklice Sadako, ki je v upanju na ozdravitev izdelala več kot tisoč žerjavov. Po japonskem verovanju se ti izpolni želja, če izdelaš tisoč takih ptic. Papirnati žerjavi so simboli sreče, ozdravitve, zato jih posamezniki podarjajo bolnikom. Navada je tudi, da Japonci svoje želje napišejo na papirčke in jih puščajo v templjih.

    Otok Miyajima blizu Hirošime je sveto mesto šintoizma. Sredi morja je čudovit razgled na slikovita prostostoječa vrata (tori), izdelana iz kafrovih dreves, ki so del svetišča Itsukushima pod Unescovo zaščito.
    Najočarljivejše zgodovinsko mesto je Kurašiki, nekoč znano po trgovini z rižem in tekstilni obrti. V številnih restavriranih tradicionalnih lesenih stavbah z ohranjeno notranjostjo so tla prekrita s tatamiji. Posebno doživetje je spanje na teh prepletenih riževih blazinah, na katerih se odlično spi. V nekaterih trgovinah lahko kupite vse japonske znamke jeansa, tudi posebne kavbojke, barvane z japonsko modro indigo barvo.

    V Nari, prvi prestolnici Japonske, je najstarejši budistični tempelj iz 8. stoletja in največji bronasti kip Bude, visok 16 metrov.
    Duh stare Japonske je najbolj ohranjen v Kjotu, mestu s številnimi templji in tradicionalnimi lesenimi hiškami; gejše boste srečali v mestni četrti Gion.
    Še nekaj značilnosti, ki jih je skupina opazila med potovanjem:
    Priljubljeno darilo z Japonske je mačka z dvignjeno tačko, ki prinaša srečo, blaginjo, uspeh. Ljudje si te figurice podarjajo ob raznih priložnostih, postavljene so ob vhodih poslovnih prostorov, restavracij in še kje.
    Dežela je še posebej obljudena na začetku pomladi, ko se kopa v morju češnjevih cvetov.

    Najvišja gora na Japonskem, Fudži, velja za sveto goro in je najbolj prepoznaven simbol države. Čeprav še vedno deluje, je vseeno vabljiva destinacija za številne romarje, turiste in planince.

    Za japonsko arhitekturo so značilne lesene konstrukcije brez žebljev, nekoliko dvignjene od tal, s strehami iz ploščic ali slame. Namesto sten so vgrajena drsna vrata, kar omogoča prilagajanje notranjih prostorov različnim priložnostim.
    Na Japonskem se morajo turisti navaditi biti bosi, ko vstopajo v notranjost hiš, v nekatere restavracije in templje. Pred stranišči pa se preobujejo v posebne copate, ki jih pogosto čakajo pred vhodi.
    Vsi zaposleni so izjemno prijazni in ustrežljivi, nikar pa jim ne puščajte napitnine. Zanje je ta gesta nevljudna. Denar vedno odlagajte na pladnje.
    Košev za smeti ni na nobeni bencinski črpalki, trgovini ali obcestni postaji.
    Japonska je dežela avtomatov; najdeš jih povsod, celo sredi polj. V njih lahko kupite vse – od pijače, hrane … do dežnikov in celo svežega cvetja.
    Ko se pri nas voziš po cesti, te stalno spremljajo krajevne table, ki naznanjajo, da si prišel v vas ali mesto. Tega na Japonskem ni.

    V Kakunodateju, kjer so pred 300 leti živeli sami samuraji, se ustavlja na stotine turistov, da vidijo samurajsko ulico z ducatom tradicionalnih lesenih hiš, v katerih še živijo potomci nekdanjih bojevnikov in poznejših cesarskih uradnikov.
    Pregrešno drago je sadje. Kupuješ ga po kosih; za en sadež lahko plačaš tudi 75 evrov in več.
    Poleg tradicionalne pijače, sakeja, na Japonskem izdelujejo različne vrste okusnih a zelo dragih viskijev.
    Med jedmi so potniki pokusili slane palačinke, suši, ocvrte rakce, takoyaki (hobotnico v testu), mochi, sladico iz riževega testa s fižolovim polnilom; za govedino kobe boste plačali visoko ceno, saj velja za najdražje meso na svetu.
    Če Japonec nima parkirnega mesta, ne more kupiti avta. Zato se okrog devet milijonov ljudi vozi z metroji, vlaki, hitrimi vlaki, nekateri s trajekti. Rikše služijo le kot turistična atrakcija.

     In kako je s šolstvom? Otroci, vedno oblečeni v uniforme, obiskujejo osnovno šolo, in sicer šest let osnovne šole, tri leta nižje in tri leta višje srednje šole. Univerzitetni študij traja štiri leta. Pouk začne ob 8.30, tudi ob sobotah, popoldne imajo prostočasne dejavnosti. Njihovi učenci so najboljši na svetu v branju, pisanju ter računanju. Sami čistijo šolo, skrbijo zanjo, drug za drugega in so izredno disciplinirani.
    Starejši ljudje opravljajo vsa mogoča dela. Ljudje, ki bi že zdavnaj sodili za zapeček, še vedno delajo. Večina upokojencev dela zaradi prenizkih pokojnin; poprečna višina le-teh je 300 evrov. Če delajo do 75-ega leta, se jim pokojnina podvoji.

    To je le nekaj utrinkov iz nadvse zanimivega, podrobnega in doživetega pripovedovanja naše predavateljice, ki nam je vsebino bogatega potovanja po daljni deželi še dodatno popestrila z duhovitimi komentarji in prigodami s poti. Hvala, ker je z nami delila svojo čudovito izkušnjo. Upamo, da bo v kratkem obiskala še kakšno deželo in nas povedla na nove poti, med nova doživetja.

    N. L. Ujčič, kulturna klepetalnica

  • VABLJENI V TRPČANE

    VABLJENI V TRPČANE

    24. marca 2026 je skupina SSD obiskala vas TRPČANE. Vodenje po vasi je prijazno sprejel domačin Vinko Štefančič. Zbralo se nas je lepo število. Pri vaški gostilni nas je pričakalo veliko presenečenje – bogata pogostitev s sladkimi domačimi dobrotami in pijačo. Hvala družini Grlj in še posebej naši nekdanji članici Anici. Po okrepitvi smo se z Vinkom odpravili na ogled. Pohod smo pričeli pri žagi (pilani).

    Skozi vas teče prometnica Ilirska Bistrica – Zabiče. Večji del naselja je pod cesto, v bližini reke Reke ali kot ji domačini pravijo ob Veliki vodi, novejši del pa nad njo. Na tej strani je tudi zaščitni znak kraja, skoraj 1000 m visok Kozlek. Kolikor je znano, je že v 17. stol. stala nad vasjo cerkev sv. Roka s kar tremi oltarji. Ni znano, kdaj se je porušila. Ena razlaga pravi, da se je to zgodilo leta 1870, ko je Klano in okolico prizadel hud potres. Kraj leži na nadmorski višini 428 m in ima 124 prebivalcev.

    Skozi podvoz smo varno prišli v Dulanji kraj Trpč, kot svoj kraj imenujejo domačini, sebe Trbačanci, jezik pa trbaški. Vas je lepo urejena. Žal je del hiš zapuščenih – kot v številnih drugih krajih. Pri reki smo opazili nenavadno napravo, to je protipoplavna črpalka. Na tem mestu nam je Vinko pokazal nekdanje poti proti Zemonu, Novi vasi in celo Jelšanam. Nad reko so Senožeti, danes zaraščen svet.

    V preteklosti je vsaka kmetija imela vsaj eno kravo, kozo, ovco, perutnino in zajce, prašičev niso redili vsi. Na številnih njivah so sadili krompir, zelje, fižol, koruzo, sejali ječmen. Vas je imela mlin. Delali so tudi v gozdu in na cesti. Poti in ceste so razdelili po hišnih številkah, tako da je vsaka domačija skrbela za svoj del. Ženske so delale pri izmeri dreves v gozdu, narečno se reče »so klopirale«. Glavna sadna vrsta je bila češpa. Od pozne jeseni se je kuhalo žganje (šnops). Skuhali so ga do 600 litrov. Trli so tudi jabolka (vino). Glavna jed je bila polenta z zeljem. Ker je bila na sporedu dan za dnem, se je marsikomu priskutila. Reka je bila vir priboljškov. Lovili so ribe in rakce.

    Del prebivalcev je iskal boljše življenje v tujini. Odhajali so v Avstralijo, Argentino, belgijske rudnike …Ko so se v bližnji Ilirski Bistrici odprla številna delovna mesta v Lesonitu, za ženske še posebej v Eti, so ostajali doma.

    Osrednji del vasi je bil ob koritih (ki jih danes ni več). Ta del se imenuje Na vasi. Tu so načrtovali skupne zadeve. Danes je tam manjše otroško igrišče, kjer se zabavajo najmlajši. Pot smo nadaljevali še v Guranj kraj. Tam stoji tudi kapelica, posvečena sv. Antonu, ki nadomešča cerkev. Zgradili so jo leta 1936, 1986 pa je dobila še zvon. Po isti poti smo se vračali na izhodišče. Spotoma smo se ustavili pri starejši vaščanki Pepci Žefrinovi, ki je povedala, da so v njihovi hiši imeli zavetišče partizani. Povedala je še, kako so prišli v vas Nemci, zbrali vse vaščane z namenom, da jih pokončajo. Rešila sta jih domačina, ki sta govorila po nemško in prepričala komandanta, da so ljudje nedolžni.

    Prvo šolo so, še pod Avstrijo, obiskovali v Podgrajah. Med leti 1906-09 so šolo gradili prebivalci Kuteževega in Trpčan, na dokaj odročnem mestu. Po prvi svetovni vojni, ko so naši kraji spadali pod Italijo, je šola še delovala, a so postopoma ukinjali slovenski učni jezik. Po letu 1927 je jezik pouka v šoli in vsem javnem življenju postala izključno italijanščina. Po kapitulaciji Italije je delovala partizanska šola. Tedenske načrte in šolske potrebščine je priskrbel Milan Grlj, podgrajski župnik. Ko so Nemci spomladi 1944 požgali vas Podgraje, so del prebivalcev poslali v nemška taborišča, ostali brezdomci pa so se večinoma naselili v prostore šole. Po vojni je sprva deloval pouk v privatnih prostorih. Ko se je del ljudi izselil iz šole, so se vanjo vrnili tudi učenci in učitelji. Kljub prizadevanjem, so bili pogoji nevzdržni in odločili so se za zidavo na novi lokaciji, to je na Betuli, kjer stoji od leta 1978 še danes, vendar že nekajkrat adaptirana in dozidana. Danes je to sodoben hram učenosti, kjer imajo tudi prostore za vrtec. Obiskujejo jo učenci iz vasi Kuteževega, Trpčan, Podgraj in Zabič – iz Kočanije. Tako jih imenujejo s skupnim imenom

    Še nekaj zanimivosti:

    • Najpogostejši priimki so: Hrvatin, Štefančič, Štemberger in Rutar.
    • Največji vaški praznik je shod, v čast zavetnika, sv. Antona Padovanskega, 13. junija.
    • Lep običaj je bil tudi voščilo za novo leto. Skupina je hodila od hiše do hiše.
    • Zimo je preganjal pust.
    • Mladina se je naučila plavati v Veliki vodi.
    • Za vstop v fantovske vrste so mladeniči (po 18. letu) morali plačati fantovsko in spiti lonec vina, so pa dobili nova imena, vzdevke, ki se jih držijo celo življenje.
    • Pomemben dogodek je bila tudi vizita, to je spremljanje fantov na nabor. Odpeljali so se z okrašenim vozom. Pri tem je sodelovala cela vas, tudi žene in dekleta.
    • Kar nekaj vaščanov so bili muzikanti. Učil jih je Udovič.

    Na poti smo prisluhnili še marsikateri zanimivi zgodbici, tako je čas hitro minil. Hvala Vinku Štefančiču za obsežno in zanimivo predstavitev kraja.

    Povzetek zapisala: M. Gaberšnik, mentorica
    Fotografije prispevale: Irena, Ivanka in Lidija

  • Izlet v Ljubljano

    Izlet v Ljubljano

    V sredo, 25. 3. 2026, se je študijska skupina Ruski jezik za zaključek študijskega leta odpravila v Ljubljano.

    Obiskali smo največjo slovensko knjigarno Konzorcij in ugotovili, da se je – na žalost – ponudba ruskih knjig skrčila na eno knjižno polico. Potep smo zaključili v Voyager Craft Baru, ki se nahaja na nekdanji terasi enega največjih hotelov v Jugoslaviji, hotela Metropol. Nasmejali smo se mladim slovenskim stand-up komikom in poklepetali z lastnikom bara, Rusom Pavlom Fedorovskim.

    Meta Frank, mentorica