Člani društva Univerza za tretje življenjsko obdobje smo ponosni, da je naša predsednica Nevenka Tomšič v širši skupnosti prepoznana kot ena od tistih občanov, brez katerih življenje v naših krajih ne bi bilo takšno, kakršnega živimo.
Naziv častna občanka si lahko prislužiš le z nesebičnim in srčnim delovanjem v svoji družbeni skupnosti. Razvoj družbe ne bi mogel iti v pravo smer, če ne bi bilo takih ljudi med nami. Za vsakega prostovoljca in aktivista pa je zagotovo zadoščenje in neke vrste poplačilo za vložen trud, če to prepozna okolica ali celo širša javnost.
Zapisala Mirjam D. Fotografije: Marjan K. in Ivanka B.
26. maj 2026, SSD – jevci smo se odpeljali na zaključno ekskurzijo na Štajersko.
Naš cilj je bil najprej kraj Vitanje. Leži v kotlini, ki jo obdajata jugozahodno Pohorje in podaljški Karavank. Področje je znano je že iz obdobja Rimljanov, ko so v bližini »sekali« odličen marmor. Leta 1306 je kraj dobil tržne pravice. Danes pa je najbolj znan po Noordung centru – centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika – Noordunga. Da razširimo in popestrimo naše znanje, smo se podali prav tja. Po prihodu smo presenečeno obstali pred ogromno vesoljsko postajo, ki se je ravnokar spustila v mehko zeleno vitanjsko pokrajino.
Zakaj prav sem? Herman Potočnik Noordung (1892 – 1929), po dedu iz Vitanja, je slovenski raketni inženir, pionir astronavtike, vesoljskih poletov in tehnologij ter častnik AO. Na pobudo našega nekdanjega someščana Dragana Živadinova se je začela uresničevati ideja o vitanjskem Centru. Arhitekti pa so dobili inspiracijo pri prvi geostacionarni vesoljski postaji, oz. njenega naseljivega kolesa, ki ga je zasnoval prav Herman Potočnik. Naš vodeni obisk njene notranjost je le uvod v spoznavanja veličine Noordungove vizije potovanja po vesolju, katera tudi po skoraj stotih letih še ni popolnoma uresničena. Najprej smo si ogledali film, v kateri nas Sunita Williams, ameriška astronavtka slovenskih korenin, popelje v notranjost današnjega vesoljskega plovila s človeško posadko. Obiskali smo spalnico, WC, kopalnico, kuhinjo, telovadnico, laboratorij…Pred nami je brezskrbno, v breztežnostnem položaju »poplesavala« vitka Sunita in nam predstavljala probleme in čare sedanjih astronavtov. Sledil je ogled stalne razstave.Razumevanje vesolja skozi čas so nam omogočili astronomi in znanstveniki (Ptolomej, Kopernik, Galilei…).
Drugi sklop je posvečen H. P.Noordung (vzdevek možna razlaga »ni reda«, iz nem.). V času potovanja po vesolju je iz »nič« napovedal raketni pogon na tekoče gorivo, zlasti zanimiva pa je bivalno kolo z notranjo gravitacijo , ki bi krožila na določeni točki nad Zemljo z enako hitrostjo. Načrtoval je še več takih postaj in prehode med njimi!! Svoje genialne zamisli je objavil v knjigi Problem vožnje po vesolju – Raketni motor l. 1929 (tik pred smrtjo, neozdravljivo bolan). Zavedal se je tudi nevarnosti uporabe nove tehnologije v vojaške namene in svoje zamisli zapisal za MIR. Ta knjiga je bila učbenik (tekst, skice) številnim znanstvenikom .
O vesolju, ki še vedno buri našo domišljijo smo se lahko zamislili tokrat ob številnih fotografijah, ki jih pošiljajo močni teleskopi. Snemanje Zemlje s številnih satelitov, zakaj ? Spremljanje ozračja, spremljanje morskega okolja, spremljanje kopnega, podnebne spremembe, ravnanje v izrednih razmerah in varnost – v dobro Zemlji, človeštvu. Množice satelitov, predstavlja že danes onesnaženje vesolja, zato je prispevek Slovenije še kako pomemben. Plod slovenskih posameznikov in podjetij, torej znanja in razvoja, so slovenski sateliti, ki izstopajo prav po majhnosti, zaradi katere v atmosferi popolnoma zgorijo, ko nehajo delovati, namenjeni pa so razvoju naprednih tehnologij za raziskovanje globokega vesolja.
Živa beseda, številne fotografije in modeli so nam na poljuden način približali vesolje in nas popeljali v neskončnost.
Pot smo nadaljevali proti Žički kartuziji, ki je bila ustanovljena prva v Srednji Evropi. Dolina in z njo cesta sta postajali vse bolj ozki.
Končno smo pristali v dolini sv. Janeza Krstnika, kjer je mejni grof Otokar III ustanovil samostan. Leta 1160 naj bi prispela prva skupina patrov kartuzijanskega reda iz Grenobla. Kartuzijani so oblečeni v belo. Živeli so po strogih pravilih v samoti, tišini, ob skromni prehrani, v razmišljanju in s KNJIGO: prepisi, prevodi in nova besedila..
Ob prihodu nas je sprejela prijazna vodička, ki je upoštevala, da je bilo neznosno vroče. Najprej smo stopili h kamniti mizi s klopcami v senco košatega gabra. Tam nas je z besedo popeljala v daljno preteklost samostana in njegovih prebivalcev. Še vedno lahko vidimo samostanski zeliščni vrt. Z zeliščarstvom je bila povezana tudi lekarniška dejavnost.
Sprehodili smo se do mogočne cerkve, ki je enoladijska in je bila dolga stoletja brez strehe. Za varovanje poslopja je leta 2022 dobila delno fiksno in delno premično streho. V njej so odvijajo poročni obredi.
skriljasta streha – notranjost zaščitena z lesenim stropom – druga polovica strehe na žicah
Če bi celotno streho pokrili s šklami, bi bila tako težka, da bi treba dodatno okrepiti stene in bi cerkev s tem pomembno “pokvarili”.
Menihi so živeli vsak v svoji hiški Tukaj so moli, študirali, se prehranjevali in spali. Posebno hišo je imel prior. Obdajala sta veliki in mali križni hodnik. V kuhinji so pripravljali hrano in jih skozi okence dali menihom (poleti dvakrat , pozimi pa le enkrat na dan), enkrat tedensko pa so se zbrali na skupnem kosilu. Ob petkih so se postili. Hiške niso ohranjene. Po razpustitvi samostana so material ljudje uporabili za obnovo Slovenskih Konjic po velikem požaru. Od starih objektov je ohranjena še pokopališka kapela. Obnovljeno je še obzidje z obrambnima stolpoma.
sivo obarvanih stavb ni več
Goste so sprejemali izven obzidja in tako je nastal Gastuž, najstarejša ohranjena gostilna na Slovenskem (1467). V okolico so kartuzijani prinesli tudi vinograde in danes v »njihovih kleteh« že 4 leta zori penina Zlati Grič. Mi smo še kratko posedeli v Gastužu in se odpeljali proti domu.
Na avtobusu smo zaključili študijsko leto s sladkarijami, ki so nam jih podarili rojstnodnevni slavljenci.
Nasvidenje v jeseni!
Beležila Marija Gaberšnik Fotografije: Branko, Irena, Ivanka, Lidija, Vojko
Ste že doživeli energijo prostora, v katerem 250 dobrovoljnih ljudi pleše na isto koreografijo?
V organizaciji Univerze za tretje življenjsko obdobje iz Ajdovščine, se je v športni dvorani v Dobravljah v petek 29.5.2026 odvil 10. festival srebrnih plesnih skupin. Predstavnice plesno rekreacijske skupine Ta Prave (UTŽO Ilirska Bistrica), smo na festivalu sodelovale že šestič. Festival zadnja tri leta poteka 2x letno.
Sami začetki festivala segajo kakšnih šest ali sedem let nazaj ko to zgodbo o plesu začela gospa Ana Ferjančič iz Rakeka. Prvo je srečanje potekalo na Nanosu in udeleženih je bilo le nekaj plesnih skupin. Število udeležencev iz leta v leto raste in iz Anine želje, da bi nas nekoč nastopilo 100, smo v lanskem letu, ko je bil 8. festival organiziran v Ilirski Bistrici, že presegli mejo 200 nastopajočih.
čakamo na nastop
Letos pa se je prijavilo rekordnih 25 plesnih skupin, s približno 250 – imi nastopajočimi, pretežno iz primorskega konca. Zaradi velikega števila nastopajočih, se je vsaka skupina predstavila z eno triminutno plesno točko.
Plesi so bili raznoliki, paša za oči pa so bila tudi živahna in domiselna oblačila nastopajočih. Dvorana je kar pokala od plesne energije. Vsekakor nam idej za nadaljnja druženja ne bo zmanjkalo.
Na koncu smo vsi nastopajoči zaplesali skupni ples, ter se sprostili ob prijetnem druženju ob hrani in pijači.
klikni na fotografijo, da jo povečaš
Se vidimo še!
Vojka Kovačič, mentorica plesno rekreacijske skupine Ta Prave Fotografije: Ilonka Pipan in Nevenka Tomšič
