V maju smo uspešno zaključili študijsko skupino Umetnostna zgodovina ter tako sklenili še eno leto raziskovanja in razumevanja bogate umetniške dediščine. Letošnji program smo vsebinsko začeli in končali v obdobju srednjega veka, ki je s svojo raznolikostjo in simboliko ponudil obilico vsebin za poglobljeno spoznavanje umetnosti.
Na začetku smo se posvetili starokrščanski ter bizantinski umetnosti, ki je pogosto vplivala na ikonografijo in slogovne značilnosti zgodnjekrščanskih del. Sledil je prehod v karolinško in otonsko umetnost, nato pa smo se posvetili romaniki ter študijsko leto zaključili z gotiko – obdobjem mogočnih cerkva, izrazite simbolike in vse večje umetniške razgibanosti. Poznogotska dela, ki smo jih obravnavali, so že nakazovala prehod v nove umetnostne tokove, s katerimi se bomo srečali v prihodnjem letu.
Pri vsakem obdobju smo sistematično pregledali razvoj arhitekture, slikarstva in kiparstva, s posebnim poudarkom na sakralni umetnosti, ki je bila v srednjem veku daleč najpomembnejša in najobsežnejša. Primerjali smo slogovne značilnosti, razpravljali o ikonografiji ter na podlagi zgodovinskih in družbenih okoliščin dobili širši vpogled v razvoj umetnosti skozi celoten srednji vek.
Študijsko leto smo zaokrožili z obiskom stalne zbirke srednjeveške umetnosti v Narodni galeriji. Čeprav je slovenska srednjeveška zapuščina skromnejša v primerjavi z evropsko, nam je ponudila lep zaključek in dragoceno priložnost za utrditev znanja, pridobljenega skozi študijsko leto.
Krka Novo mesto je 16. maja 2026 slušateljem slovenskih Univerz za tretje življenjsko obdobje omogočila brezplačen ogled njihovega podjetja, katerega se je udeležila tudi naša univerza.
Po prisrčnem sprejemu in skupnem fotografiranju smo opravili meritve krvnega tlaka, sladkorja, maščob v krvi in venskega pretoka. Pred predstavitvijo nekaterih Krkinih izdelkov, pa smo skupaj naredili še nekaj gibalnih vaj za sproščanje.
Predstavili so nam njihove pomembne raziskave in razvoj ter nas popeljali skozi, najsodobnejši obrat za proizvodnjo trdnih oblik farmacevtskih izdelkov – tablet in kapsul.
Ob zaključku obiska so nam pripravili raznovrstno in bogato pogostitev.
Tako so nam svojo deklico predstavili zaposleni v Krki:
Krkina deklica z rastočo knjigo
Leta 2019, ob 65-letnici, smo se z odkritjem kipa Krkine deklice z rastočo knjigo, ki smo ga umestili pred obrat trdnih oblik zdravil Notol, pridružili vseslovenskemu projektu Rastoča knjiga. Skulptura akademskega kiparja Jurija Smoleta, s katero smo obogatili proizvodno okolje, je simbol znanja, zavzetosti in predanosti številnih generacij krkašev. Od nekdaj namreč verjamemo, da je vlaganje v znanje ključ do uspeha.
Krkaši smo kot knjiga, ki se ves čas piše in raste. Zato deklici ob pomembnih priložnostih dodajamo nove knjige z mislimi, ki ponazarjajo naš odnos do izobraževanja, dela, inovativnosti in kreativnosti.
Letos mineva 150 let od rojstva našega rojaka Dragotina Ketteja(19.1.1876), ki ga je življenjska pot med drugim vodila tudi v Novo mesto. Kot je zapisal v pismu prijatelju Ivanu Cankarju, je v mestu ob Krki, kjer je dokončal gimnazijo, doživel najlepši leti svojega življenja.
Tudi mi smo obeležili Kettejevo leto in se v popoldanskem času, ne glede na slabo vreme, sprehodili po »Kettejevih sledeh« v mestnem jedru Novega mesta, kjer nanj danes spominjajo številna obeležja: Kettejev vodnjak na Glavnem trgu z verzom iz njegove pesmi Na trgu, doprsni kip Ketteja pred mestno hišo Rotovž na Glavnem trgu, ki je delo slovenskega kiparja Jakoba Savinška, spominska tabla na hiši, v kateri je stanoval, …
Podali smo se tudi v kapiteljsko cerkev, v kateri se je Kette konec leta 1897 nesrečno zaljubil v Angelo Smola. Nedosegljiva Angela je bila Ketteju pesniški ideal. Njena lepota je spodbudila Kettejeve ljubezenske pesmi, cikle sonetov, gazele in druge lirske pesmi. V tistem času je družina Smola živela na Glavnem trgu, zato je tam danes postavljen vodnjak z njegovimi verzi iz pesmi Na trgu, ki jo je namenil Angeli.
Predno smo zapustili mesto smo se v Gostišču na trgu posladkali s sladkim poklonom pesniku, s Kettejevo torto.
Dan je bil deževen. Deževalo je tudi ob odhodu. Pa ni nas motilo, saj smo bili polni novih doživetij, prevzeti nad gostoljubnostjo, prijaznostjo ter strokovnostjo zaposlenih v Krki, kot tudi z vodičema ob spoznavanju Kettejevih spominski obeležij v starem mestnem jedru Novega mesta.
Hvala celotni Krkini ekipi in vodičema TIC Novo mesto za nepozabno preživet dan. Zagotovo se še vrnemo.
Zapisala: Nevenka Tomšič Fotografije: B. Glažar, I. Bratovič, I. Pipan, L. Bobek-Novak, M. Gaberšnik, N. Tomšič
V sredo 13. maja smo, plesno rekreacijska skupina Ta prave, že četrto leto zapored, nastopile v Domu starejših občanov Ilirska Bistrica. Sem se zelo rade vračamo, saj smo vedno sprejete z odprtimi rokami in z veliko topline.
Nastopile smo s šestimi plesi od ča ča ča, cuntry, rumbe, rock and rolla do valčka in polke. Vzdušje se je stopnjevalo, saj so bili proti koncu na vrsti živahnejši plesi.
Pred tako hvaležno publiko je vedno lepo nastopati. Me smo se vsekakor imele lepo in upamo da smo polepšale dan tudi vsem ostalim gledalcem in poslušalcem.
Pridemo še!
Vojka Kovačič, mentorica Foto: Nevenka T., Ilonka P.
Čeprav ni bil nič kaj obetaven majski dan, so se članice skupine K(r)uharije UTŽO ob zaključku študijskega leta 2025/2026 odpravile v Slovensko Istro.
Najprej so se ustavile v Hrastovljah in si ogledale gotsko cerkev sv. Trojice, katere nastanek sega v čas med 12. in 14 stol. in slovi po freskah umetnika Janeza iz Kastva nastalih ob koncu 15.stol. Te vključujejo prizore stvarjenja sveta, izgon Adama in Eve, Kristusov križev pot ter “Mrtvaški ples”, ki ponazarja neizbežnost smrti za vse sloje družbe. Cerkev obdaja taborsko obzidje iz 16. stoletja, ki je služilo obrambi pred turškimi vpadi.
Pot so nadaljevale v vasici Sv. Peter in si ogledale Etnološko zbirko Tonina hiša – srce istrske tradicije. Hiša je značilna kmečka podeželska hiša severozahodnega dela Istre iz 19. stoletja ali prej. V prvem nadstropju kamnite stavbe so bili bivalni prostori s kužino (kuhinjo) in kamaro (sobo). Tu je ohranjeno odprto ostrešje s strešno konstrukcijo iz hrastovega lesa z deli korenin, razstavljeno veliko starega izredno lepega in zanimivega pohištva in ostalih predmetov. Zelo zanimiv je spodnji del hiše, ki je pred obnovo služil poljedelskim, sadjarskim, vinogradniškim in oljarskim dejavnostim, v 19. stoletju pa je bila v njih oljarna. Pri pridobivanju olja so uporabljali: mlin za mletje oljk, stiskalnico za stiskanje zmlete oljčne mase, vreteno za zategovanje vijaka stiskalnice (kot pomožno delovno orodje) in peč s kotlom, v katerem so segrevali vodo. Hiša je bila last premožnejše družine Gorela. Ime je dobila po Antoniji Gorela (1873–1967), ki je bila zadnja lastnica hiše in je v njej živela do leta 1961.
Za kosilo so se ustavile na Turistični kmetiji Tonin v Pučah, ki ponuja avtentično istrsko kulinarično ponudbo in je prepoznavna po ekološkem oljčnem olju, vinih in domačih dobrotah.
Postregli so jim z domačo kulinarično specialiteto-mesom izpod peko. Ni šlo pa brez kozarca dobrega domačega istrskega vina.
Za zaključek popoldneva so se zapeljale še do 2,5 m visokega Krkavškega kamna (menhir) iz 1. stoletja pr. n. št..Kamenz reliefi na obeh straneh prikazuje človeka (ali božanstvo – po nekaterih teorijah boga sonca) z razprtimi rokami in z žarki okoli glave. V vasi danes stoji replika kamna, original pa hrani Pokrajinski muzej Koper.
Pomen in čas nastanka Krkavškega kamna je težko določiti. Morda je nastal v prazgodovini in gre za edini slovenski menhir, morda pa gre za upodobitev perzijskega boga Mitre.
Posebnost kamna je tudi lega: v njegovi bližini je bila rimska cesta in kamen se nahaja blizu rimskega najdišča. Nekateri mu pripisujejo poseben pomen, saj leži na sečišču leg bližnjih cerkva, ki tvorijo pravilni latinski križ, kjer je kamen središče križa. Cerkve naj bi zgradili okoli kamna, da bi uničili njegovo »hudičevo moč«. Nekateri radiestezisti trdijo, da so ob kamnu posebne, dobre energije, kar je morda razlog, da so kamen častili z različnimi obredi.
Bil je res prečudovit dan, poln novih doživetij in spoznanj preteklosti, ki bodo ostala nepozaben spomin na prijetno druženje skupine, ki svoje znanje bogati na univerzi že tretje študijsko leto.
Zapisala: Nevenka Tomšič Fotografije: N. Tomšič, I. Bratovič
Najboljši dan je dan, preživet v dobri družbi ter ob kakšni sproščujoči aktivnosti. Za skupino Pohodništvo je to pohod ali mogoče samo sprehod po naši prelepi naravi, ki se je te dni odela v tisočere zelene odtenke. Za zaključni dan tega šolskega leta smo se odpravile na nekoliko oblačne Sviščake. S klepetom in izmenjevanjem šal (četudi so bile nekatere že z brado) smo mimogrede opravile svojo pohodniško nalogo. V planinskem domu nam je prijazna oskrbnica postregla s priboljški, me pa smo se zahvalile naši vestni mentorici Dori. Četudi se je »šolsko leto« zaključilo, smo sprejele dogovore o naslednjih destinacijah za pohodniške, pa tudi planinske izzive.
Zapisala Irena Štembergar Fotografije: Ada, Irena, Ivanka in Lidija
Skupina SSD je 28. 4. 2026 obiskala vasico Ratečevo Brdo. Bili smo deležni bogatega sprejema pri Jenezinovih. Pogostili so nas z domačimi dobrotami in pijačo. Tudi vodenje po vasi je prevzela Tamara Česnik, po nasvetih tasta Tončka.
Naselje leži na povprečni višini 538 m nv. Do vasi smo se pripeljali z odcepa v Dolnji Bitnji in prečkali železniško progo Postojna – Reka. Vas obdajajo travniki in sadovnjaki. Družina Janezinovih že s trejo generacijo prijazno sprejema stalne in naključne obiskovalce s celega sveta. Nudi odlično hrano, prenočišče in tudi različne aktivnosti. V vasi živi 32 prebivalcev.
Vas je omenjena je že v urbarjih iz 15. stol. Pripadala je gospostvu Prem. Po tedanjih podatkih so sejali pšenico, rž in oves. Zlasti pomembna je bila reja drobnice, ki so jo za razliko od drugih vasi v okolici, obdržali doma tudi v zimskem obdobju. Ležala je na pomembni poti s Pivke, v dolino Velike vuode in naprej. Menjavali so se fevdalni gospodarji, vse do prve svetovne vojne so pripadali Habsburžanom, s kratko prekinitvijo (1809-13) Napoleonu, med obema vojnama pod Italijo; po drugi svetovni vojni pod Jugoslavijo in po osamosvojitvi pod Slovenijo. Kot iz vseh naših krajev, so se prebivalci izseljevali v ZDA, Kanado, Francijo, Italijo…. Prebivalci se delijo na Zguranjce, Dulanjce in Korejce; nosijo priimke: Fabec, Barbo, Šabec Česnik. Najstarejše ime, ki se je omenjeno v urbarjih, je Janezin, ki je danes le hišno ime.
Najtežje trenutke so vaščani doživeli 4. junija 1942, ko so italijanski vojaki prišli na maščevalni pohod po naših vaseh. Požgali so med drugimi tudi Ratečevo Brdo in odgnali prebivalce v internacijo. Po vojni so z združenimi močmi obnavljali svoje domove. Šolo so obiskovali v Zagorju, na Premu in kratek čas v privatni hiši. Danes učenci obiskujejo šolo Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici. Z gostiteljico smo se podali na ogled vasi. Je lepa in skrbno urejena. Ljudje se trudijo tudi za urejenost okolice domov. Stara arhitektura je skrita za novimi fasadami. Le nekaj, predvsem gospodarskih poslopij, je ohranilo kamnito dediščino. Spotoma smo spoznali še hišna imena posameznih domači (Šuštarjovi, Čotovi…). V vasi je 5 lesenih križev, ki so postavljeni na križpotja ali pa v spomin na kak dogodek. Na koncu vasi stoji cerkvica Marije pomočnice. Krasi jo oltar. Prevladuje lesen material z barvanimi in pozlačenimi detajli, ki poudarjajo Marijin lik z detetom. Cerkvica je podružnica župnije Zagorje. Pokopališče imajo na Šilentaboru. Praznik zavetnice praznujejo zadnjo nedeljo v maju ali prvo v juniju. Poseben običaj je tudi na dan sv. Janeza Krstnika, ko obešajo praprot za zaščito živine. Danes se prebivalci preživljajo z gostinstvom, kmečki turizem, vrtnarstvom, pridelovanjem borovnic, vzrejo goveda in delom izven vasi. Ob slovesu nas je čakala tudi kavica.
Hvala gospe Tamari in vsem Jenezinovim za skrbno pripravljen obisk naše skupine v eni najmanjših vasi naše občine.
Beležila: M. Gaberšnik, mentorica Fotografije: Lidija Bobek Novak
Najbolj šarmantno, najslajše, mesto z najbolj ohranjenim srednjeveškim jedrom na Slovenskem…
S temi besedami se od mesta na Gorenjskem poslavljajo številni turisti in naključni obiskovalci in hkrati napovedujejo svoj ponovni obisk.
Skupina SSD je mesto superlativov obiskala 14. aprila letos. Na avtobusni postaji so nas pričakali dijaki Srednje gostinske in turistične šole z mentorico Marjano Kralj. Po predstavitvi smo se v spremstvu mladih turističnih vodičev podali na ogled mesta. Vodili so nas suvereno, strokovno in hkrati mladostno prisrčno.
Maketa mesta Kot se spodobi, smo najprej pristali pri mestni maketi, ki nam je pokazala mesto med 16. in 19. stoletjem. Imelo je ozidje, obrambne stolpe in jarek, ki je zdaj nadzidan in edini ohranjen na Slovenskem. Naselje je zraslo na rečnih terasah nad sotočjem Save Dolinke in Save Bohinjke. Prav zaradi svoje lege Radovljico imenujejo tudi najbolj osončeno mesto na Gorenjskem! Megla se namreč hitro razprši.
V manjšem parku smo postali pri spomeniku Antonu Tomažu Linhartu, ki je izdelan v obliki gledališkega odra in knjige, v sredi pa je profil našega prvega dramatika.
Drevored Pot smo nadaljevali mimo Grajskega dvora, prvega hotela v mestu in nato skozi Grajski park, ki se nahaja pred vstopom v staro mestno jedro Radovljice. V parku je zanimiv gabrov drevored. Grajski park je ostanek nekdanjega graščinskega baročnega vrta. Meščani in okoličani so vrt imenovali Paradiž (limone, pomaranče). Agrume so stregli udeležencem Ljubljanskega kongresa 1821. V parku lahko vidimo ostanke nekdanjega zidu in grobišče NOB. Unikatne kovane luči (lokalni oblikovalci in kroparski kovači) osvetljujejo pot ob drevoredu, park ob spomeniku Antonu Tomažu Linhartu.
Sprehod po mestnem jedru – Linhartov trg Na vhodu staro mestno jedro stoji Savnikova vila, ki jo je projektiral arhitekt, domačin, Ivan Vurnik. Sprehodimo se po čudovitem Linhartovem trgu, ki ponuja vpogled v tipično meščansko arhitekturo med 16. in 19. stoletjem. Na obeh straneh so lepo vzdrževane srednjeveške in renesančne hiše. Te so: rojstna hiša prvega slovenskega dramaturga in zgodovinarja Antona Tomaža Linharta, Šivčeva, najznamenitejši primerek srednjeveškega poznogotskega stavbarstva v celi Sloveniji Prepoznamo jo po freski na fasadi, ki predstavlja usmiljenega Samarijana. Sledijo: Lectar, restavracija, hotel ter muzej medenjakov, Vidičeva hiša (kavarna in slaščičarna), pa Malijeva hiša, z značilno fasado in nadstropnim pomolom. Pred vhodnimi vrati je na stebre oprt pomol – klop pod njim je služila kot sramotilni steber; v njej je delovala strojarska delavnica (irhovina, belo usnje strojenje krzna). Na trgu stoji tudi spomenik mestni dobrotnici Josipini Hočevar.
Muzeja Radovljiška Graščina gosti Čebelarski muzej, med drugim hrani 900 panjskih končnic in Mestni muzej, ki ima stalno razstavo o življenju in delu A. T. Linharta. Oba smo obiskali.
Cerkev in kapela (bunker) Cerkev sv. Petra, ki je zavetnik mesta pritegne pogled vsakega obiskovalca, tudi umetnostnega zgodovinarja dr. Ceneta Avguština (kip).V bližini je še kapela sv. Edith Stein, poljske nune, ki se je spreobrnila iz židovske v krščansko vero in svoje življenje končala v taborišču Auschwitz. Papež jo je proglasil za svetnico. Kapela svetnice je v Radovljici simbolično umeščena v bunker iz druge svetovne vojne.
Ivan Vurnik Obstali smo tudi pred hišo znamenitega meščana Ivana Vurnika, ki je ob Plečniku in Fabianiju najvidnejši slovenski arhitekt 20. stoletja. Pustil je neizbrisne sledove v svojem rojstnem mestu, v Ljubljani, v Trstu, na Golniku, v Mariboru in drugod.
Čokolada Danes je Radovljica tudi mesto čokolade , tako smo obiskali tudi sladko Čokoladnico.
Zahvalili smo se mladim vodičem in jim zaželeli veliko uspeha v šoli in življenju. Vtise delimo tudi z vami in vam priporočamo, da obiščete čudovito, a mirno gorenjsko mestece Radolco, kot ji pravijo domačini in sosedje. Ne bo vam žal! Oglejte si tudi fotografije naših odličnih fotografov.
Beležila, M. Gaberšnik Fotografije: Irena, Ivanka, Lidija in Mirjam Č.
